(EKSKLUZIVNO) Britanski konservativni poslanec Hannan za Demokracijo o Brexitu: »Želeli smo si enotni trg, ne enotne vlade!«

  • Napisal  Bogdan Sajovic
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Gage Skidmore / Flickr / Wikipedia foto: Gage Skidmore / Flickr / Wikipedia

Z Danielom Hannanom, britanskim konservativnim poslancem evropskega parlamenta, smo se pogovarjali o razmerah v Iranu, smrti generala Sulejmanija, levičarskih reakcijah na dogajanje na Bližnjem vzhodu in o britanskem izstopu (brexit) iz Evropske unije.

 

Začniva z »najbolj vročo« politično temo v zadnjih dneh. Bi se strinjali s trditvijo, da je bila odstranitev generala Sulejmanija upravičen varnostni ukrep? Konec koncev je bil Sulejmani odgovoren za vse teroristične skupine po svetu, ki jih je oziroma jih še sponzorira iranska vlada.

Če poveljnik sovražne vojaške sile ni legitimna tarča, se lahko le vprašamo, kdo potem je. Sulejmani je najvišji sovražni general, ki so ga ZDA odstranile po uboju japonskega admirala Isorokuja Yamamota leta 1943. Iskreno rečeno, ne razumem, zakaj Američani tega ne počnejo pogosteje. Imajo vso potrebno tehnologijo. In udarci, usmerjeni proti višjim sovražnikovim poveljnikom, se mi zdijo veliko boljši izkoristek njihove ognjene moči kot udarci proti navadnim pripadnikom milic.

Iranski disidenti trdijo, da je bil pokojni Sulejmani poleg tega, da je bil vodja terorističnih skupin, tudi mesar svojega lastnega ljudstva. Ali ta trditev drži?

Vsekakor drži, da je Sulejmani ubil veliko več ljudi v muslimanskem svetu kot na Zahodu. Teroristične celice in milice, ki jih je vodil, so bile odgovorne za strašno trpljenje zlasti v arabskem svetu − v Libanonu, Siriji, Iraku in Jemnu. Bil je tudi del aparata notranje represije v Iranu. Brez dvoma je imel svoje občudovalce med tistimi, ki so podpirali režim. Toda kot smo videli, ko je demokracija leta 1989 prišla v Srednjo in Vzhodno Evropo, je podpornikov diktatorskega režima v resnici manj, kot bi lahko sklepali glede na množične manifestacije, ki jih organizira režim.

Zakaj torej levičarji na Zahodu žalujejo zaradi Sulejmanijeve smrti in ga nekateri med njimi skušajo celo prikazati kot nekakšnega junaka; še več, kot neke vrste vzornika, ki bi ga bilo treba posnemati?

Teh levičarjev Iran sploh ne zanima, njih zanima zahodni svet. Vsi tisti komentatorji, ki so z zadrževanim dihom zaradi občudovanja poročali o Sulejmanijevih pogrebnih slovesnostih, pri tem pa niso zmogli niti z besedico omeniti (protirežimskih, op. p.) protestov, ki potekajo po številnih iranskih mestih, bi se morali resno vprašati, kaj je pravi motiv za njihov početje. Očitno jih blaginja Irana (in Irancev) sploh ne zanima, kar jih resnično zanima, je zahodni svet. Razmere v Iranu jih zanimajo le toliko, kolikor jih lahko izrabljajo v domači politični igri.

Zakaj zahodni »progresivci« redno izražajo prezir do naše (zahodne, op. p.) civilizacije in poskušajo najti izgovore za dejanja despotov tretjega sveta in celo za dejanja teroristov? Šli so tako daleč, da celo krivijo zahodno civilizacijo kot nekako odgovorno za teroristične akcije ...

Da, to je neke vrste solipsizem. Vse, kar se zgodi, se vedno zgodi zaradi nas. Če se ljudje pridružijo Islamski državi, smo mi (Zahodnjaki, op. p.) krivi. Če burmanska vojska preganja civiliste, Rohinge, potem je to nekako povezano s (evropskim, op. p.) kolonializmom. Če pustimo ob strani, da se progresivci očitno in kar neverjetno motijo, je to tudi rasističen pogled na svet. Oni dejansko ljudem v državah v razvoju odrekajo sposobnost lastnega delovanja. Vse, kar naredijo, naj bi bila samo reakcija na naše delovanje. In potem ti »naprednjaki« trdijo, da smo (konservativci, op. p.) arogantni!

V svojem nedavnem članku o Iranu ste poudarili, da se pri iranskih ajatolah osredotočamo predvsem na »islamsko«, pri čemer večinoma ne upoštevamo »revolucionarnega«, kar pa je enako, če ne celo nevarnejše. Nam lahko poveste več o tem?

Ko pomislimo na recimo Osamo bin Ladna, si navadno predstavljamo bradatega, asketskega človeka v turbanu. Ampak veliko slikovitejša je tista fotografija, ko je kot najstnik v modnih zahodnih oblačilih poziral ob rožnatem cadillacu. Revolucionarni islamizem je prav to − revolucionarni. Zanika vsa pretekla dejanja, zanika vso tradicijo, dejansko zanika celo človeško naravo. Njegov cilj je porušiti vse do temeljev in začeti vse znova, v »letu nič«.

Ali mislite, da bo Iran šel v vsesplošno vojno z Zahodom ali pa bo teheranski režim razpadel zaradi gospodarskih sankcij in zaradi vstaje domačega prebivalstva?

Mislim, da se bo iranski režim zrušil od znotraj. Ima več kot preveč domačih sovražnikov: študentov, borcev za človekove pravice, komunistov, monarhistov, sunitskih muslimanov, Azerov in drugih nacionalnih manjšin. Tako kot vse diktature je tudi teheranski režim postal skorumpiran in služi le še samemu sebi. Ta režim je izgubil kakršnokoli legitimnost, na katero se je nekoč skliceval, in to celo med svojimi prvotnimi podporniki.

Če spremeniva temo in nameniva še nekaj besed drugemu pomembnemu aktualnemu vprašanju. Evropski poslanec ste že dvajset let, zato imate več vpogleda v evropsko politiko, odnose in mehanizme Evropske unije kot drugi. Kaj je torej povzročilo ali tako zbodlo Britance, da ste se odločili zapustiti Evropsko unijo?

Želeli smo si enotni trg, ne enotne vlade. Če bi bila Evropska unija preprosto klub podobno mislečih držav, forum za sodelovanje, ne bi bilo nobenih argumentov proti njej in vsekakor ne bi bilo nobenega referenduma. Težava je bila v tem, da se je Evropska unija po Maastrichtu odločila, da gre po poti državnosti. Drugo za drugo je prevzemala vse lastnosti in značilnosti nacionalne države: valuto, parlament, predsednika, veleposlaništva v tretjih državah, pravni sistem, zunanje meje, zastavo, potni list, državno himno. Še februarja 2016 bi lahko, če bi se David Cameron (tedanji predsednik britanske vlade, op. p.) vrnil s kakršnokoli pristojnostjo (iz rok vodstva EU nazaj v roke britanske vlade), na referendumu o izstopu zagovorniki ostanka v Evropski uniji zmagali. Toda evrokrati niso želeli priznati načela, da bi se delček moči lahko iz Bruslja prenesel nazaj v nacionalne prestolnice, ker so se bali, da bi tako lahko izgubili nadzor nad drugim največjim finančnim vplačnikom v evropski proračun (zdaj so ga tudi dejansko izgubili, op. p.).

Cameronov kabinet je pripravil dokument, v katerem napovedujejo precej mračno ekonomsko prihodnost Velike Britanije v primeru brexita. Nekateri zagovorniki obstanka v EU so trdili, da je celo City (londonsko finančno središče, op. p.) lahko v nevarnosti, saj bi ga zapustile številne finančne družbe, zagovorniki izstopa pa na drugi strani zavračajo mračne napovedi kot čisto negativno propagando, nekakšen izmišljen »projekt strahu«. Kakšno je vaše mnenje, ali bo po brexitu Velika Britanija cvetela ali se bo borila za preživetje?

Pustiva moje mnenje. Dejstvo je, da Velika Britanija v nasprotju z vsemi napovedmi še naprej cveti. Zaposlenih imamo več ljudi kot kadar koli prej, borza narašča, izvoz prav tako, naraščajo tudi naročila za proizvodnjo in v času po referenduma smo privabili več neposrednih tujih naložb kot katera koli država na svetu razen Kitajske. Britansko gospodarstvo je prehitelo gospodarstvo evroobmočja in zdaj, ko je bila odstranjena tudi grožnja Corbynove (socialistični vodja laburistov, op. p.) vlade, pričakujem, da se bo naša rast še pospešila. Seveda pa upam, da tudi evroobmočje uspeva; mi si zelo želimo živeti poleg bogatih sosedov.

Mislite, da bo brexit pripeljal do razpadanja Evropske unije, kot napovedujejo nekateri politični analitiki?

Nič ne traja večno. Evropa bo morda obstajala še dolgo časa, ampak Evropska unija ni trajnejša od recimo Hanseatske zveze ali Svetega rimskega cesarstva. Evrokrati bi lahko odgovorili na brexit tako, da bi se vprašali, zakaj so postali nepriljubljeni, lahko bi skušali najti kakšne pristojnosti, ki bi jih lahko prenesli nazaj na države članice, lahko bi odgovorili tudi s tem, da bi bili skromnejši. Ampak namesto tega so storili prav nasprotno: skušajo si prisvojiti še več moči in pristojnosti na račun držav članic, še zlasti na področju vojaške in fiskalne integracije. Zato ne vidim, da bi se to lahko dobro končalo.

Za konec malo bolj osebno vprašanje. Nam lahko zaupate, kakšni so vaši načrti, potem ko boste zapustili položaj poslanca evropskega parlamenta?

Od nekdaj sem si želel predavati. Zdaj imam priložnost, da to uresničim.

Hvala za pogovor.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh