Edvard Kadič: K spremembam moramo pristopati celostno

Edvard Kadič (foto: Matic Štojs Lomovšek) Edvard Kadič (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Edvard Kadič (1968) je v Sloveniji znan kot strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj, predvsem pa kot specialist za neverbalno komunikacijo. Ukvarja se predvsem s svetovanjem posameznikom in podjetjem pri vodenju, prodaji in razvoju t. i. mehkih veščin dela z ljudmi. To je njegova zgodba.

 

Rojeni Ljubljančan pravi, da je imel lepo otroštvo, ki ga je preživljal v hiši svojih starih staršev v ljubljanski Šiški, pravi pa tudi, da ni obiskoval vrtca, saj ga je skupaj z bratranci varovala stara mama. In kako je vstopil v svet podjetništva? Kot je priznal, nikoli ni preveč maral šolske snovi, je pa od nekdaj požiral knjige in znanja na področjih, povezanih s filozofijo in psihologijo. »Znanstvena fantastika pa mi je bila še posebej ljuba. Veliko raje kot ždenje med šolskimi klopmi sem imel branje knjig, brcanje žoge in vožnjo s kolesom. Imel pa sem to srečo, da sem si z lahkoto dobro zapomnil učno snov, imel dober smisel za pripovedovanje zgodb in tako z lahkoto opravil celotno osnovno šolanje.« Kot je še dejal, se je veliko ukvarjal s športom, igral je ragbi, potem pa so ga nagovorile borilne veščine, kjer je ob borilnih tehnikah povsod močno v ospredju tudi duhovno izročilo.

Seveda ga je zaznamovalo tudi služenje vojaškega roka v tedanji JLA. »Formalno šolanje sem obiskoval v Ljubljani, kjer me je nagovorila klasična filozofija. Konec 80. let, v času prehoda iz enega sistema v drugega, sem se prvič srečal tudi s podjetništvom, tako da sem ustanovil svoje podjetje. Takrat je bilo veliko govora o možnostih, ki jih ponuja svobodno podjetništvo. Tudi sam sem v tem videl predvsem možnost na hitro obogateti, žal pa se stvari niso izšle po načrtih,« pojasnjuje svoje začetke na področju podjetništva. In zakaj ravno govorica telesa? Do tega so ga pripeljale življenjske okoliščine, predvsem želja po poslovnih uspehih in jasen cilj, da bo nekoč najboljši na svojem področju. »Želel sem razumeti, zakaj se ljudje obnašajo tako, kot se, kako se ob tem počutijo in kaj v resnici razmišljajo. Tako so začeli nastajati lastni zapisi, ki sem jih skrbno hranil, pogosto prebiral ter ves čas dopolnjeval in urejal. Ker prav veliko materiala na to temo ni bilo na voljo v slovenskem jeziku, sem si pri poglabljanju v te tematike pomagal s tujo literaturo in tako nevede sestavljal nekakšno ogrodje, ki se je kasneje razvilo v knjižno uspešnico Govorica telesa in osebna karizma.«

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji.

nazaj na vrh