Dvokrožni večinski sistem – utopija ali resničnost? Zakaj se ga globoka država tako boji?

Tudi tu se skriva razlog, zakaj se globoka država otepa dvokrožnega večinskega sistema. (vir: DVK) Tudi tu se skriva razlog, zakaj se globoka država otepa dvokrožnega večinskega sistema. (vir: DVK)

Praktično takoj po volitvah so začele znova krožiti kritike na račun obstoječega volilnega sistema, ki v naši politiki povzroča veliko zmede. O tem je avtor teh vrstic pisal že včeraj, a morda velja nekaj več pozornosti nameniti dvokrožnemu večinskemu sistemu, o katerem se je veliko govorilo konec devetdesetih let.

 

Ob nedavnih volitvah je namreč preko družbenih omrežij krožil spin, da smo Slovenci na referendumu zavrnili večinski sistem, kar pa seveda ni res.

Imeli smo ga že leta 1990

Najprej nekaj o tem, kaj je dvokrožni večinski sistem. Mimogrede, leta 1990 je bil ta sistem uporabljen na prvih večstrankarskih volitvah in sicer za volitve poslancev zbora občin tedanje republiške skupščine (državni zbor, kot ga poznamo danes, še ni obstajal, pač pa prenovljen kardeljanski politični sistem). To pomeni, da se v določenem okraju izbira kandidate za parlament neposredno (in ne tako kot sedaj, ko se daje poudarek na izbiro stranke, medtem ko je kandidat v okraju zgolj privesek – kar pomeni, da tudi če stranka dobi v okraju največ glasov, to ne pomeni, da je ta kandidat izvoljen, ampak je lahko izvoljen v parlament nekdo, ki ima precej manj glasov).

Volitve v dvokrožnem večinskem sistemu dejansko potekajo zelo podobno kot pri volitvah županov. Če nekdo že v prvem krogu dobi več kot 50 odstotkov glasov, je izvoljen za poslanca. Če pa nihče ne dobi absolutne večine, se prvo in drugouvrščeni kandidat še enkrat pomerita v drugem krogu. Kdor od njiju dobi večino, je izvoljen za poslanca. Takšen sistem se pri nas uporablja tudi za volitve predsednika republike.

Prednosti večinskega sistema

Kaj to v praksi pomeni za slovenski politični prostor? Morda to, da se s tem odpravijo volilne enote, obdržijo pa volilni okraji. V dvokrožnem večinskem sistemu je veliko večji poudarek na osebni kompetenci kandidata in manj na strankarski pripadnosti. To lahko pomeni, da tudi več strank skupaj lahko predlaga svojega kandidata, kar je značilno predvsem v drugem krogu. Leta 1990 denimo se je pri kandidatih demokratične usmeritve, ki so kandidirali za zbor občin, poudarilo, da so kandidati Demosa in ne toliko posamičnih strank znotraj Demosa (na primer: Ivan Vivod, ki je bil takrat član Pučnikove Socialdemokratske stranke, je kandidiral kot Demosov kandidat za zbor občin v tedanji občini Ljubljana-Šiška in bil tudi izvoljen). Za tedanji zbor združenega dela so volitve potekale zelo podobno, le da po raznih delovnih organizacijah, ki so bile v rokah režimskih kadrov, zadostovala pa je zmaga z relativno večino (enokrožni večinski sistem). Medtem pa so volitve v družbeno-politični zbor potekale po proporcionalnem volilnem sistemu, kjer je bil večji poudarek na posamičnih strankah kot pa na koaliciji Demos. Slednji je sicer dobil zelo rahlo večino v vseh treh zborih skupaj, v zboru občin pa je imel občutno večino.

Seveda to še ni vse. V praksi bi dvokrožni večinski sistem prinesel tudi veliko večjo odgovornost izvoljenega kandidata za lastnega okraja (čeprav veljavna Ustava RS za poslance DZ predpostavlja zgolj reprezentativni mandat – poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na navodila – za razliko od imperativnega), pa tudi večjo jasnost ter povezovanje sorodnih strank. Zagotovo bi bil takoj znan zmagovalec, ki sestavlja vlado, za razliko od sedanjega sistema, ki zaradi velikega števila strank (po novem jih bo devet) omogoča ribarjenje v kalnem ter deljenje kart na novo s koalicijskimi pogajanji (kar pomeni, da lahko zmagovalec volitev postane poraženec in obratno). Smisel dvokrožnega večinskega sistema bi se torej dalo zaokrožiti v znanem pregovoru: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.«

Leta 1990 se je poslance v zboru občin tedanje republiške skupščine volilo po dvokrožnem večinskem sistemu. (foto: Matic Štojs Lomovšek - fotografija je simbolična)

 

Kako so leta 2000 povozili voljo ljudstva

Slovenija je že imela priložnost, da uvede dvokrožni večinski sistem. Sredi devetdesetih let je SDS uporabila institut predhodnega zakonodajnega referenduma in zbrala zanj več kot štirideset tisoč podpisov za razpis referenduma o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema. Ker pa mu je tranzicijska levica nasprotovala in se ustrašila uspeha referenduma, je skupina poslancev skoraj istočasno vložila predlog za uvedbo proporcionalnega sistema, medtem ko je državni svet vložil referendumski predlog za uvedbo kombiniranega volilnega sistema. Državni zbor je vse tri referendume razpisal za isti dan, vendar je samo za uvedbo večinskega sistema glasovalo več glasov ZA kot PROTI. A najhujša manipulacija se je pravzaprav zgodila pri razglasitvi rezultata oz. interpretaciji referenduma, saj je tranzicijska levica izsilila, da so bili vsi trije referendumi pravzaprav en sam referendum, tako da je delila število glasov za večinski sistem z vsemi oddanimi glasovnicami, kar je nato znašalo manj kot 50 odstotkov. Na tem izračunu je tranzicijska levica utemeljevala, da večinski sistem na referendumu ni bil izglasovan. SDS se je pritožila na ustavno sodišče, ki je leta 1998 izreklo nasprotno mnenje, odločba pa je sprožila strahotno napadalen odziv v strankah tranzicijske levice in nasploh v medijskem stroju globoke države, kjer so še več let omenjeno odločbo in sodnike, ki so glasovali zanjo, besno napadali in cefrali. Ne glede na to pa večinski sistem nikoli ni bil uveden, saj kljub večkratnim poskusom uzakonitve ni dobil potrebne večine. Tedanji premier in predsednik vladajoče LDS Janez Drnovšek je sicer obljubil podporo LDS pri sprejetju večinskega sistema, vendar ga je na realna tla na eni od sej postavil tedanji vodja poslancev te stranke Tone Anderlič z znano izjavo »Ga ni Boga in ne predsednika stranke…«. Velik zagovornik večinskega sistema pa je bil tedanji državni svetnik in kasnejši poslanec v DZ Branko Grims.

Večinski sistem – »krivec« za Bajukovo vlado in nastanek NSi

Stanje z neustavnim volilnim sistemom se je tako nadaljevalo. Ko je ob združitvi SLS in SKD (ter posledično izstopu Podobnikove SLS iz velike koalicije z LDS) grozilo, da bodo izvedene predčasne volitve po starem sistemu, je pomladna stran ob pomoči poslank Polonce Dobrajc (tedaj SNS) in Ede Okretič Salmič (DeSUS) izglasovala izvolitev vlade pod vodstvom novega premierja Andreja Bajuka. Če bi bil primer z volilnim sistemom rešen že prej, do izvolitve Bajukove vlade verjetno sploh ne bi prišlo, bržkone se tudi ne bi zgodila ustanovitev NSi, ki je bila prav tako povezana, verjeli ali ne, prav z negacijo večinskega sistema. Namreč, tedanji poslanec (ZL)SD Miran Potrč je ob zapletih z volilnim sistemom predlagal legalno-proceduralno vzdržno, a vsebinsko povsem zgrešeno »rešitev« - spremembo ustave. Ustava RS do tedaj ni določala, kateri volilni sistem ima Slovenija, pač pa je to urejal zakon. Po novem pa bi v ustavo zapisali – proporcionalni volilni sistem. Za ta projekt je Potrč očitno navdušil ne samo poslance LDS, ZLSD, SNS in DeSUS, pač pa tudi poslance združene stranke SLS+SKD. Dvotretjinska večina je bila tako dosežena, zadevo pa je na predlog Bajukove vlade strokovno »požegnala« tudi mednarodna strokovna komisija pravnikov, imenovana tudi Beneška komisija. Prav ta sprememba ustave je bila tudi povod za ustanovitev NSi – njen prvi predsednik je bil tedanji premier Bajuk, med vidnimi člani je pristal tudi Lojze Peterle, zunanji minister v Bajukovi vladi, danes pa evropski poslanec. Kasneje, ob Bajukovem odhodu, se je politika NSi nekoliko spremenila, a to je že druga zgodba. Ustavna sprememba je sprožila tudi precej silovit spor med Janševo SDS ter preostankom združene SLS+SKD, zlasti njenim novim predsednikom Francem Zagožnom.

Leta 2000 je Miran Potrč, tedaj še poslanec ZLSD (danes SD), uspešno predlagal ustavno spremembo z "zabetoniranjem" proporcionalnega sistema v ustavo. (foto: arhiv Demokracije)

 

Kako je SDS morala spremeniti sklep kongresa

Zgodba o zapravljenem večinskem sistemu, ki ga je povozil glasovalni stroj in v ustavo »zabetoniral« nek drug sistem, je bila nekaj let kasneje že pozabljena, a vseeno velja spomniti na dve stvari: pred volitvami leta 2000 se je morala SDS sestati na izrednem kongresu, saj se je na predhodnem kongresu zavezala, da ne bo sodelovala na volitvah, ki ne bodo potekale po dvokrožnem večinskem sistemu, potrjenem na referendumu. Ker pa ni bil uzakonjen in bi grozilo, da bi SDS ravnala v skladu s sklepi kongresa, je morala ta sklep spremeniti. Morda se komu zdi drža SDS preveč trmasta in brezkompromisna, a ko gre za zakonitost in spoštovanje volje ljudstva, je vendarle na koncu nekoliko popustila in sprejela dejstvo ustavne spremembe ter po spremembi kongresnega sklepa kandidirala na volitvah leta 2000. A volja ljudstva je bila grobo poteptana in na to dejstvo je dandanes že marsikdo pozabil.

Zakaj ima večinski sistem toliko nasprotnikov?

Je torej sploh še mogoče uvesti dvokrožni večinski sistem? Zgolj na dva načina: z dvotretinjsko večino v parlamentu ali pa z ustavodajnim referendumom, ki zahteva, da mora najmanj polovica vseh volilnih upravičencev glasovati za dvokrožni večinski sistem. V praksi sta obe potezi zelo težko dosegljivi in moral bi se zgoditi čudež, da bi prišlo do tega. Zakaj? Tranzicijska levica je namreč hud nasprotnik večinskega sistema, saj se zaveda, da bi v tem primeru veliko težje zmagala ob neposrednem soočenju kandidatov v volilnih okrajih. Seveda po strokovni plati utemeljuje, da je večinski sistem v Evropi preživet, da ga mnoge države opuščajo, da je krivičen, ne odseva volje ljudi, podpira dvopolnost in razdeljenost, itd. Vendar pa pozabljajo, da je tudi sistem izvolitve predsednika ZDA krivičen, ker ne poteka neposredno, ampak z volitvami elektorjev – to smo lahko videli jeseni 2016, ko je Donald Trump z zmago v najbolj odločilnih zveznih državah ZDA lahko razglasil zmago. Pa čeprav je Hillary Clinton v absolutnem seštevku glasov dobila celo več od Trumpa.

Ne nasedajte kvazi-strokovnim mnenjem!

Seveda je jasno, da večinskega sistema ne bi podprla niti večina strank v parlamentu, tudi tistih s pomladno agendo ne. Razlog je preprost: nasedajo standardnim psevdo-znanstvenim razlagam tranzicijske levice, da bi se v parlament uvrstili samo dve stranki, ostale pa ne. Vendar je takšno mnenje čista farsa. Poglejmo primer: če recimo Janez Janša kandidira v grosupeljskem volilnem okraju, se lahko SDS dogovori s sorodnimi strankami (recimo NSi, SLS, Glas za otroke in družine), da svoje kandidate, ki jih želi spraviti v državni zbor, raje postavi v druge okraje. In bi se Janša v drugem krogu spopadel s katerim od kandidatov tranzicijske levice, sam pa bi imel podporo tudi ostalih pomladnih strank. Primer številka dve: v nekem ljubljanskem okraju bi lahko v imenu stranke Glas za otroke in družine kot kandidat nastopil Aleš Primc, vendar bi mu grozilo, da bi bil kakšen manj prepoznaven kandidat SDS zanj vseeno premočan, zato se SDS odloči podpreti Primca že v prvem krogu, s čimer bi imel zelo dobre možnosti za zmago. S tem bi Stranka za otroke in družine pridobila enega poslanca. Jasno je, da bi se pravila glede poslancev pisala na novo in da ne bi bil več potreben 4-odstotno prag. A lahko bi prišlo do nastanka predhodne koalicije, ki bi imela potem v parlamentu svoj poslanski klub, v katerem bi bili člani poslanci več strank. Torej ni nujno res, da bi v parlament dobili poslance izključno dveh strank, kot to trdijo stranke tranzicijske levice ter njihova »stroka«. Prav tako je bizarno tudi očitanje dvopolnosti, ki jo imamo že sedaj, imajo jo tudi v ZDA in ne pomeni nekaj nujno slabega. Tudi ankete o podpori strank v tem primeru ne bi mogle več odločilno in neposredno vplivati na voljo ljudstva. Problem je torej v tem, da se na dvokrožni večinski sistem gleda skozi optiko sedanjega proporcionalnega sistema, ta pogled pa je popačen.

Vendar vseeno precej ustavno-pravnih strokovnjakov meni, da večinski sistem nikakor ni primeren za Slovenijo in da morajo biti stranke v parlamentu proporcionalno zastopane, kar naj bi politični prostor bogatilo in presegalo dvopolnost.

Večinskega sistema ni, ker ga ne dovoli globoka država

Torej, če pogledamo zemljevid Slovenije po zadnjih volitvah glede na okraje, vidimo, da je pobarvan skoraj povsem rumeno. In hitro postane jasno, zakaj je dvokrožni večinski sistem za tranzicijsko levico nesprejemljiv. Predvsem zato, ker globoka država na noben način ne želi izpustiti oblasti iz rok. Zato!

P. S. Po krajšem strokovnem posvetu bi bil morda vendarle za Slovenijo primernejši enokrožni večinski sistem, kjer bi se glasovi bolj razpršili in bi to onemogočilo ideološko polarizacijo, ki jo sicer ustvarja globoka država. Takšen sistem sicer uporabljajo v Veliki Britaniji. V tem primeru se v parlament uvrsti relativni zmagovalec volitev v okraju.

nazaj na vrh