Duhovnik mag. Bogdan Vidmar: "Mnogi upajo, da bo Trump zmagal še enkrat. Tudi jaz. Kajti dogajanje v ZDA vpliva na dogajanje po vsem svetu."

Mag. Bogdan Vidmar (foto: Veronika Savnik) Mag. Bogdan Vidmar (foto: Veronika Savnik)

Pogovarjali smo se s primorskim duhovnikom in publicistom mag. Bogdanom Vidmarjem, ki velja za pronicljivega opazovalca družbenega in političnega delovanja doma in v svetu. Živi in deluje v Bovcu. Z njim smo se pogovarjali sredi decembra lani, intervju pa je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

Bogdan Vidmar se je rodil leta 1965 v Šempetru pri Gorici, doma pa je iz Cola nad Ajdovščino. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na Gimnaziji Vena Pilona v Ajdovščini, nato se je vpisal na ljubljansko bogoslovno semenišče. V duhovnika je bil posvečen v Kopru 29. junija leta 1991, v času vojne za Slovenijo. Najprej je bil tri leta kaplan v Postojni, nato dve leti v Novi Gorici. Od leta 1996 do 1999 je bil župnik župnij v zaledju slovenske Istre (Movraž, Sočerga, Pregara, Gradin in Topolovec), nato pa je odšel na študij pedagogike na papeško salezijansko univerzi v Rimu. Leta 2003 je po končanem študiju je za devet let postal profesor na vipavski škofijski gimnaziji in župnik v Podragi na Vipavskem. Leta 2012 se je preselil v Koper, kjer je bil voditelj Študentskega centra Jadro in duhovni pomočnik v koprski stolni župniji. Od leta 2016 je duhovni pomočnik v Bovcu. Več let je sodeloval v iniciativi Molitev in post za domovino, kot publicist pa večkrat prispeva svoja razmišljanja za Novi glas in portal Časnik.si. Je tudi vicepostulator postopka beatifikacije primorskega mučenca Filipa Terčelja, ki je padel kot žrtev komunističnih napadalcev.

Pred nami je božič, ki je zagotovo med ljudmi najbolj priljubljen družinski praznik, a se velikokrat zdi, da je vsebinsko povsem izpraznjen in vezan na zunanji blišč. V čem je dejansko pravi čar božiča, če vemo, da predstavlja rojstvo Jezusa?

Prvi božič je bil darilo, ki ni bilo zavito v celofan. In tak je vsak pravi božič. V tem se kristjani razlikujemo od drugih Abrahamovih potomcev, ki se jim učlovečenje Boga zdi nemogoče in nesprejemljivo, kristjani pa neumni. Gre za vprašanje odnosa med Bogom in materijo, med duhovnostjo in fiziko. Inkarnacija Boga je korak naprej v razumevanje zaveze (hbr. berit), ki ni simetričen odnos med Bogom in človekom. Bog je drugačen od nas. Z Bogom nismo »partnerji« po človeškem pojmovanju. Prav v tem pa je čar in avantura krščanske vere.

Na advent kot duhovno pripravo se nekako pozablja. Zakaj?

Ker nimamo interesa in volje prodirati v Kristusovo skrivnost. Ker nas ne zanima Božje delovanje, ampak smo okupirani s svojimi skrbmi, delom, veselim decembrom, televizijo … Ker smo prefinjeni materialisti, potrošniki in pogani. Koliko sploh še znamo praznovati? Kaj praznik sploh je? Temeljno vprašanje, na katerega bi se morali truditi odgovoriti v adventnem času, je: kdo sem, kdo smo?

Verjetno se strinjate, da je dandanes kar težko plavati proti toku. A vendar, ni odlika kristjana, da bi sledil trendom in se podrejal politični korektnosti, mar ne?

Zgrešeno je, če plavanje proti toku razumemo samo kot vztrajanje v določenih praksah in običajih iz preteklosti, če govorimo jezik, ki ga nihče več ne razume. Po drugi strani ni rečeno, da so vse novosti dobre. Plavanje proti toku zahteva upoštevanje situacije, v kateri smo se znašli, zavedanje cilja, do katerega hočemo priti, ter ustvarjalnost, inovativnost in progresivnost v prizadevanjih za dosego cilja.

Je bil takšne vrste človek tudi duhovnik Filip Terčelj, mučenec revolucije?

Ker ni soglašal s totalitarizmi svojega časa, je bil preganjan in umorjen. Preganjali in mučili so ga fašisti, umorili so ga komunisti. Iz njegovih pesmi pa tudi iz pričevanj ljudi, ki so se z njim srečali, pa vemo, kako globoko je doživljal navzočnost Boga. Njegove korenine so mogočne in neuničljive. Filip Terčelj je živ!

Na Primorskem so bili duhovniki nosilci narodno-kulturnega odpora zoper fašizem, toda kasnejši goreči »antifašisti« kljub temu Cerkvi niso prizanesli ...

Prihodnje leto bo 100. obletnica ustanovitve tajne duhovniške organizacije »Svečeniki sv. Pavla«. Bili so prvi antifašisti v Evropi, a o tem ne vemo skoraj nič, o tem se skoraj ne govori niti v širši javnosti niti znotraj Cerkve. Verjetno zato, ker hočemo vzgajati konformiste, ker taki zgledi niso zaželeni, ker je to nevarno. Povsem razumljivo je, da povojne komunistične oblasti »Svečenikov sv. Pavla« niso hvalile, saj so bili le protifašisti, niso pa bili komunisti. Nasprotno, tako kot protifašisti in proti-nacisti so bili tudi protikomunisti. Zelo logično je, da so jih po vojni ožigosali za izdajalce in sodelavce okupatorja. Glede na okoliščine in dejstva drugače ni moglo biti.

Morda velja spomniti tudi na obsodbo dveh duhovnikov, ki sta postavila križ na mesto komunističnega poboja pri Cerknem. Obsodil pa ju je človek, ki je pozneje v samostojni Sloveniji opravljal visoko tožilsko funkcijo in je nedavno celo kazensko ovadil poslanca državnega zbora …

V času, ko se je to, kar omenjate, dogajalo, bi moral na mednarodnem sodišču za zločine proti človeštvu potekati proces proti komunizmu, izvedena bi moral biti lustracija. Ker do tega ni prišlo, je vse to mogoče. Ni rečeno, da ne bomo kmalu živeli podobno, kot danes ljudje živijo na Kitajskem ali v kakšni drugi totalitarni državi.

Če se nekoliko vrnemo k sodobnemu krščanstvu: uveljavlja se struja t. i. odraslih kristjanov, ki naj bi v moderno kulturo vnesli krščanski »kvas« in naj bi podpirali »demokratično katolištvo«. Toda ali ni prav ta struja vnesla veliko zmede s podporo migracijam, tezam o globalnem segrevanju, podpori LGBT …?

Kot sam razumem, smo menjali paradigmo; od prizadevanja za uveljavitev t. i. krščanskih vrednot v družbi (kulturni projekt) smo prešli na zagovarjanje dialoga. Ljudje se sami demokratično odločajo, kaj želijo, naša krščanska dolžnost pa je, da jim stojimo ob strani ne glede na njihove odločitve. To se lepo sliši in se da utemeljiti. Toda taka drža po mojem mnenju prinaša tudi veliko zmede, saj lahko lažne vrednote in protikrščanske vrednote znotraj Cerkve dobijo status krščanskih vrednot. Na neki način poteka revolucija znotraj Cerkve. To pa vodi v zagovarjanje izvirnega greha, v ateizem, poganstvo, satanizem … To je je samomor Cerkve! Kristjani moramo upoštevati tudi krščanski razum; to je razum, ki temelji na veri. Del tega razuma je tudi politični razum. Če živimo v demokratični družbi, je povsem logično, da se organiziramo in borimo za to, da ne bomo preganjani, za vzgojo otrok, ki ni v nasprotju z voljo staršev, za spoštovanje človeškega življenje od spočetja do naravne smrti …

Mimogrede, kardinal Ruini je, kot ste zapisali, dejal, da bi morala Cerkev v Italiji voditi dialog tudi z italijanskim politikom Salvinijem, zaradi česar je bil kardinal nato deležen grobih žaljivk »svojih« …

Gre za vprašanje kristjanov v politiki. Nekateri kristjani so v t. i. levih, drugi v t. i. desnih strankah. Normalno bi bilo, da enkrat vladajo levi, drugič desni, da bi šlo le za več različnih poti, ki vodijo proti istemu cilju, pripadniki različnih strank pa bi se med seboj spoštovali. Na žalost pa ni tako. Mnogi v Evropi se sprašujemo, ali so stranke, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, še krščanske? V čem se razlikujejo od socialistov in zelenih? Zato nastajajo nove stranke, ki jih dominantni mediji označujejo za protievropske, nedemokratične, nacistične … Če prav razumem, je kardinal Ruini samo opozoril, da bi moral potekati dialog, če je dialog magična rešitev, tudi s Salvinijem.

Toda v Italiji sedaj poteka proti Salviniju gibanje »sardin«, ki jih imajo nekateri za »prve kristjane«, za globoko krščansko gibanje, ki naj bi ga navdihoval Sveti Duh.

Zame je to malo čudno: protestirajo ljudje, ki imajo veliko privilegijev. Protestirajo proti opoziciji, očitno preventivno, da Salvini ne pride na oblast. Res pričujejo za vero? So res demokrati? V bistvu Salvinija sovražijo, zahtevajo njegovo izključitev iz Cerkve, ga primerjajo s Hitlerjem … Je greh, če je kdo za desnico? Zakaj taka nestrpnost do Salvinija? Zakaj Salvini ne bi smel priti na oblast in pokazati kaj zmore? Kako naj se potem sploh gremo demokracijo? V Italiji potekajo tudi fizični napadi na pripadnike Lige. Ne vem, ali je Salvini sposoben ali ni, ali je član mafije ali ne, toda tako sovraštvo do njega in fizično nasilje do članov njegove stranke se mi zdi nesprejemljivo. S tega vidika so njegove izjave o »levem fašizmu« in »rdečem nacizmu« zelo posrečene. Prav tako pa se mi zdijo problematične in nespametne pohvalne izjave nekaterih klerikov o sardinah.

Gre torej Cerkev v ultramodernizem?

Vsekakor je znotraj Cerkve veliko različnih stališč. V nedeljo se je začela t. i. sinodalna pot v Nemčiji, ki naj bi potekala dve leti. Katoličani v Nemčiji bodo razpravljali o vročih tematikah, kot so: razdelitev oblasti v Cerkvi, duhovništvo (spolne zlorabe duhovnikov, celibat), seksualno vprašanje, vloga žensk v Cerkvi. Verjetno se bo o tem veliko govorilo, kresala se bodo različna mnenja … Bomo videli, kam bo vse to pripeljalo.

Novembra ste na portalu Časnik.si opozorili tudi na špansko politično stranko Vox, ki jo imajo mnogi za skrajno desničarsko stranko. »Toliko glasov je dosegla kljub temu oziroma ravno zaradi tega, ker zagovarja spoštovanje življenja od spočetja do smrti, družino, pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Zagovarjajo torej krščanske principe, o katerih se kristjani ne bi smeli pogajati,« ste zapisali. Kako komentirate uspeh te stranke, ki je dosegla 52 sedežev v španskem parlamentu?

Vsekakor se mi zdi uspeh Voxa presenetljiv. Sam si razlagam, da je to reakcija na pretirano levičarsko propagando in delovanje. Ideologije postanejo kontraproduktivne, pretirana propaganda paradoksalno rodi nasprotne učinke. V bistvu ne drži komunikacijska teorija, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Seveda pa Vox ne bi dosegel takega rezultata brez truda in organiziranosti. Če bi bil mlad in če bi se odločal za politiko, bi sedaj šel »vohunit« v Španijo. Radoveden sem, kakšen bo nadaljnji razvoj.

Bi lahko rekli, da gre za podoben pojav kot v ZDA? Donald Trump velja za kontroverzno osebnost, pa vendar stavi prav na gibanje »pro life«.

Razlika je v tem, da je Trump zmagal in sedaj vlada. V Ameriki pa tudi v Sloveniji, četudi je prva dama Slovenka, se nekateri še vedno ne morejo sprijazniti s tem. Toda vedeti je treba, kaj se je dogajalo v času Obame, kaj je obljubljala Clintonova, kakšni so načrti demokratov. Američani so se odločili za Trumpa. Mnogi upajo, da bo Trump zmagal še enkrat. Tudi jaz. Kajti dogajanje v ZDA vpliva na dogajanje po vsem svetu.

Nasploh pa se zdi, da se katoličanom, ki se nočejo prilagoditi »duhu časa«, velikokrat dogaja prav to, da so deležni sramotenja prav svojih sobratov v veri. Kje je razlog za to?

To je skrivnost. Da se bo to dogajalo, je napovedal že Jezus. Na dolgo bi lahko razpravljali o tem vprašanju. Zakaj npr. oče vpraša otroka, ki pride od verouka ali maše: »Kaj vam je danes »far« spet lagal?«

Pred kratkim sem prebral, da raziskave kažejo, da le ena tretjina kristjane veruje v Jezusovo resnično navzočnost v evharistiji. Večina torej meni, da gre le za simbol. Zanimivo pa je, da v Kristusovo realno navzočnost v sv. hostiji verujejo satanisti, ki za t. i. črne maše ne uporabljajo navadnih, ampak posvečene hostije. To je paradoksalno.

Predvidevam, da je v Sloveniji tudi precej katoličanov, ki so iz podobnih razlogov denimo leta 1990 dali glas Milanu Kučanu, na parlamentarnih volitvah lani pa Listi Marjana Šarca – sedanji predsednik vlade se namreč deklarira kot katoličan, a očitno je velik podpornik levičarske agende, tudi abortusa, evtanazije, LGBT …

Dr. Jože Pučnik pa je rekel, da se ima za ateista. Morda ni postal prvi predsednik Slovenije, ker kristjani prav zaradi te njegove izjave niso glasovali zanj. Kakorkoli že, to kaže na našo politično nepismenost in nerazgledanost. Premalo je en teden pred volitvami reči, da je treba iti na volitve in voliti po svoji vesti.

In zanimivo, že večkrat smo na referendumih odločali o vprašanjih, ki zadevajo družino. Pa vendar se zdi, da je to nikoli dobljena bitka, čeprav je večina na referendumih izrekla »ne« za različne progresivne eksperimente, ki jih je malo pred tem potrdila parlamentarna večina – ki naj bi, vsaj teoretično, zastopala večino volivcev. Zakonodaja namreč omogoča, da po določenem roku, ki preteče po referendumu, znova pride do zakonskega sprejetja takšnih »progresivnih novosti«. Kako to komentirate?

Življenje ni statično. Poteka neprestani boj. To, da je bitka pri Frigidumu pomenila dokončno zmago krščanstva nad poganstvom, ne drži. S tega vidika se mi zdi simbolično evropsko mesto Trier, ki je nekoč veljalo za »severni Rim«. Tam je bil rojen sv. Ambrož, ki je prek cesarja Teodozija odprl vrata v srednji vek, ko je bilo krščanstvo državna religija. Toda v Trierju se je leta 1818 rodil tudi Karl Marx. Trier je zato tudi romarski kraj marksistov, ki razvijajo nove verzije marksizma in ateizma. Tam išče navdihe tudi evropski poslanec Milan Brglez. Morda vstopamo še v veliko hujše obdobje, kot je bil komunizem, v obdobje nihilizma. Če je komunistični ateizem zanikal Boga in preganjal religijo, smo danes en korak naprej; danes poteka napad na Božje stvarstvo, središče stvarstva pa je spolnost. Istočasno pa isti krogi načrtujejo boj proti »podnebnim spremembam« in govorijo o ekologiji. Večje sprevrženosti svet doslej še ni videl. Priznati je treba, da je to genialna zamisel, a premalo genialna, da ne bi opazili manipulacije.

Zapisali ste tudi: »Premalo se je le pritoževati in opozarjati na krivice, ki so se dogajale v preteklosti in se dogajajo danes. Premalo je zgolj opazovati in dovoliti, da kot reakcija na ekstremistično levico zraste ekstremistična, poganska in nekrščanska desnica.« Torej je potreben aktiven pristop, morda celo splošen civilni upor kristjanov?

Prav je, da se veliko piše in govori o zločinih komunizma. Kdor hoče, lahko kar precej izve o aktualnih nepravilnostih v sodstvu, bančništvu in na drugih področjih. Vse to je potrebno, tega je še premalo, a ne zadostuje. Tudi opozicija bi se morala zelo racionalno in umirjeno soočiti z mnogimi kritičnimi vprašanji o preteklosti in sedanjosti. Npr., zakaj je komunizem v Sloveniji prišel na oblast in so nove verzije levičarstva tako močne. Tudi to je po mojem mnenju posledica nečesa v preteklosti in sedanjosti. Sam nisem preveč navdušen nad »zmerjanjem« in »žaljenjem«. Po mojem mnenju je argumentirano soočenje, ki upošteva dostojanstvo političnega nasprotnika, veliko bolj učinkovito. Seveda pa ne gre le za besede, gre za spoštljiv odnos tudi do nasprotnikov in celo do sovražnikov. Tu se pokaže, kdo je zares velik človek. Po mojem mnenju v »krščanskem taboru« potrebujemo novih schumanov, adenauerjev, de gasperijev …

Potrebujemo voditelje, ki imajo avtoriteto. Avtoriteto pa ima, kdor omogoča, da ljudje postajajo svobodni, kdor z Božjo pomočjo sam udejanja zmernost, razumnost, srčnost in pravičnost, kdor svojo vero preverja ob zavedanju svojih dejanj. To je v bistvu duhovni boj. To prizadevanje je najbolj potrebno. To je cement, ki lahko poveže Evropo. Brez takih voditeljev, ki v laični družbi uveljavljajo krščanske vrednote in kreposti ter ne dopustijo, da se laičnost sprevrže v laicizem, pluralizem pa v revolucionarni totalitarizem, v Evropi ne bo resnične demokracije. Upravičeni protesti so včasih nujni. Upam, da ne bodo potrebni. Bog pa nas obvaruj zgrešenih in neupravičenih izzivanj, protestov in vojn, ki nimajo duhovne in materialne osnove in nas vodijo v pogubo.

Za koncu še vprašanje: kaj pričakujete v letu 2020?

Trenutno se pripravljam na peš romanje v Sveto deželo, kamor so me povabili odrasli skavti. Veselim se tega izziva, in ker imam težave s koleni, upam, da bodo moje noge zdržale. Nekdo mi je rekel, da je moč človeka v kolenih. Želim, da bi tudi Slovenija, Evropa in celotno človeštvo imelo močna kolena, da v letu 2020 ne bi klecnili, ampak naredili korak naprej v Obljubljeno deželo, k resnični blaginji.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.

nazaj na vrh