Duhovnik Jože Plut na zahvalni maši za konec vojne leta 1991: Tema temne strani rdeče zvezde je preveč temna, da bi se v demokratični državi z njo mogel kdorkoli ponašati!

Jože Plut Jože Plut

Ob 28. obletnici konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo je v ljubljanski stolnici potekala maša in slovesnost ob spominski plošči. Maše in slovesnosti so se udeležili tudi obrambni minister osamosvojitvene vlade in predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša, predsednik VSO Aleš Hojs, generalni sekretar VSO Božo Predalič, predsednik Društva Slovenski odbor za NATO Igor Senčar, poslanka državnega zbora Alenka Jeraj, brigadir SV Bojan Pograjc, praporščaki VSO, svojci umrlih v vojni za Slovenijo in številni drugi. Mašo je daroval Jože Plut, ki je spomnil, da so vojaki JLA, ki so 25. oktobra 1991 zadnji zapuščali Slovenijo, nosili na kapah rdečo zvezdo, s trajekta pa mahali z zastavo, na kateri je bila rdeča zvezda. Vsi, ki so jih odpravili do trajekta, pa so nosili oznake samostojne Slovenije. »To ni ideologija, revanšizem ali kaj podobnega; to je le opis dogodkov. Rdeča zvezda s svojo temno stranjo bi morala s tistim zadnjim trajektom za vedno odplavati iz demokratične države. Temna stran rdeče zvezde je preveč temna, da bi se v demokratični državi z njo mogel kdorkoli ponašati.«

Po končani maši so pri spominski plošči položili lovorjev venec slave. Zbrane je nagovoril prof. dr. Brane Senegačnik in med drugim dejal, da je spominska plošča, posvečena vojni za Slovenijo, postavljena v miren in tih prostor. Namenjena je preudarnemu pogledu in intimnemu srečevanju s tem, iz česar in zaradi česar je nastala svobodna slovenska demokratična država. »Tu lahko vsakdo odkrito in svobodno premišlja o tem, če ga seveda mir in tišina ne strašita. In če se ni že preveč vdal oportunizmu in pragmatizmu, ki počasi, a zanesljivo vodita velik del družbe v etično neprištevnost, če ne celo shizofrenijo. Pravzaprav je žalostno, da je za svobodno mišljenje potreben pogum v družbi, ki se razglaša za razsvetljensko.« Ob tem je Senegačnik izpostavil še pomen resnice. »Z resnico ni vselej lahko živeti, velikokrat je nevarna in je ovira za zunanji uspeh. Vendar brez nje sploh nič nima smisla, niti naša država niti mi sami. Resnica je, če priredim besede judovske filozofinje Hannah Arendt, najbolj nemočna stvar, ki pa ima to lastnost, da je ne more nadomestiti prav nič na svetu.«

Masa ob zmagi Slovenije

Nagovor Jožeta Pluta na zahvalni maši za konec vojne 1991:

Dragi bratje in sestre, državljanke in državljani, Slovenke in Slovenci. Še posebej pozdravljeni veterani in svojci padlih v vojni za Slovenijo.

Gospodu Bogu darujemo sv. mašo v zahvalo za konec oboroženih spopadov v vojni za samostojno in demokratično Slovenijo leta 1991. Zahvalo za konec oborožennih spopadov, ne za konec vojne, pravim. 7. julija 1991 bila na Brionih sprejeta deklaracija in na njeni podlagi je bila ustavljena vsa aktivnost nadaljnjega osamosvajanja Slovenije. Naslednji meseci niso bili lahki. Vprašajte tiste, ki so bili na dolžnosti, vojake in policiste in mnoge druge. Zanje (nas) je bila dejansko vojna končana šele 25. oktobra 1991, ko se je zadnji vojak okupatorske vojske z rdečo zvezdo na pokrivalih in na registrskih tablicah prevoznih sredstev vkrcal na trajekt in so z njega mahali z zastavo, na kateri je bila rdeča zvezda. Vsi, ki so jih odpremili na trajekt, pa so nosili znake samostoje Slovenije. To ni ideologija, revanšizem ali kaj podobnega; to je le opis dogodkov. Rdeča zvezda s svojo temno stranjo je vsaj simbolno, pravzaprav bi morala s tistim zadnjim trajektom za vedno odplavati iz demokratične države. Tema temne strani rdeče zvezde je preveč temna, da bi se v demokratični državi z njo mogel kdorkoli ponašati.

V enoti, v kateri sem bil leta 1991, večinoma nismo nosili zvezd, ko pa smo dobili slovenske kokarde, smo jih z veseljem dali na pokrivala. Menim, da so se zadnji začeli sramovati zvezde takrat, ko so nad nami letela letala tako imenovane JLA z rdečimi zvezdami na krilih in kmalu po preletu − malodane nad našimi glavami − raketirala Medvedjek, kjer so bile žrtve, tujci in domačini, med njimi tudi civilist domačin.

Za prehod v nov del razmišljanja bom navedel misel za te dni, ki jo je na FB včeraj zapisal Anton Kolar. Ste že slišali zanj? Najbrž redkokdo. Bil je moj sodelavec v Slovenski vojski. Bolj pomembno pa je to, da je v času, ko je prišel ukaz za tako imenovano razorožitev teritorialne obrambe, bil skupaj s sodelavci eden redkih v občinskih štabih TO, ki so se uprli ukazu in orožja niso oddali.

Preudaren človek se odloča in ravna preudarno tudi takrat, ko je težko in posledice odločitev niso jasne, vsekakor pa so odločitve prave. Preudaren človek ne ravna po liniji najmanjšega odpora.

Anton Kolar je na FB včeraj takole zapisal:

 »7. 7. 1991 so se na Brionih pod pokroviteljtvom EU začela pogajanja med slovensko, hrvaško in zvezno delegacijo. Po petnajsturnih pogajanjih je bila sprejeta deklaracija, s katero so bile zaustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, slovenska stran je za dobo treh mesecev zamrznila svoje osamosvojitvene aktivnosti, je pa bilo pomembno, DA STA SLOVENSKA VOJSKA IN POLICIJA OHRANILI POPOLNO SUVERENOST NA SLOVENSKEM OZEMLJU.«

Da. Se strinjam z njim. Ta pogajanja in deklaracija so bili za Slovenijo izvedljivi, ker je pred tem slovenski narod na plebiscitu izrazil svojo voljo za samostojno in demokratično državo, policijske in vojaške enote ter mnogi drugi pa so do 7. julija, ko je bila sprejeta deklaracija, opravili svoj del: uresničili plebiscitarno voljo naroda, potjeno z ustavnim zakonom, sprejetim s strani prvič po drugi svetovni vojni demokratično izvoljenih poslancev, čeprav še vedno v okviru stare ureditve; zavarovali so vodstvo države; branili državne meje; zaščitili civilno prebivalstvo in tuje vojake držali “na varnem”.

Če uporabim podobo iz današnjega berila, ko je Jakob doživel v sanjah nebesa odprta, lestev prehoda in slišal svetega Boga. Kakor da bi na neki način v tistih mesecih leta '90 in '91 bila odprta vrata z nebes in lestev spuščena do naše ljube Slovenije. Zato je to, kar nam je bilo dano, na svojski način takrat zagotovoljeno, sveto; in tudi pridobljena, lahko rečemo priborjena, suverenost in demokracija sta območje svetega; in samostojna slovenska država je nekaj “častitljivega”.

Samostojnost, suverenost, demokracija, človekove pravice, vladavina prava! Po 28 letih jih imamo? Slonijo naši zakoni vsaj v osnovi na pravičnosti? Moremo reči, da so temeljne in neotujljive pravice uresničene? Nimate tudi vi kdaj občutka, da pri nas prednjačijo sekundarne in tercialne pravice pred temeljnimi? Smemo reči, da je pri nas ustava najvišja pravna norma in ustavno sodišče najvišji razlagalec? Ali lahko rečemo, da se pri nas spoštujejo slovenska kultura, tradicija, vrednote, slovenski jezik, ustanova, ki nam je to skozi zgodovino − to je Katoliška cerkev − v dobršni meri ohranila? Ali nismo predaleč odrinili Boga in za svoje sprejeli “bogove tega sveta”?

Besede imajo moč in zato jih nekateri z novorekom premetavajo, dajejo novo vsebino in umetelno podtikajo pomen besede drugim, dasi primarno zadevajo njih same. Moč pa ima seveda tudi resnica. In ta, ta vedno osvobaja.

Iz s/S/vetega se ne gre norčevati!

Naj bo Gospod, ki je gospodar življenja in življenje ljubeči Gospod, zahvaljen za hitri konec oboroženihn spopadov leta 1991; naj bo dober in usmiljen do vseh, ki so skozi zgodovino našega naroda molili in delali za njegov blagor, bili umorjeni in so padli, tudi v vojni za Slovenijo. Naj nam Gospod da spoznanje, da bomo vedeli, da osamosvojitveni dogodki in začetki demokracije pred 28 leti niso bile sanje v spanju in da sedanji trenutki demokratične zrelosti oziroma nezrelosti tudi niso niti samo sanje niti ne samo trenutek objokovanja. In naj Bog da moči, da bomo dejavno soustvarjali našo družbo v skladu z vrednotami, ki so zapisane v desetih zapovedih in ne v novoreku sprevrženosti besed, vrednot in simbolov.

Gospod, blagoslovi Slovenijo in vse njene prebivalce! Sveti Jožef, zavetnik slovenskih dežel, prosi za nas! Amen!

“In Jakob je naredil obljubo: 'Ako bo Bog z menoj in me obvaruje na tej poti, po kateri hodim, in mi da kruha, da bom jedel, in obleke, da se bom oblačil, in se srečno vrnem v očetovo hišo, bo Gospod – moj Bog, in ta kamen, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša.'«

Kaj ko bi podobno obljubo naredili tudi mi?!

M. B.

nazaj na vrh