Drago Bajt: Bleščeče plitvine medijske krajine

  • Napisal  Drago Bajt
Drago Bajt: Bleščeče plitvine medijske krajine Foto: Urban Cerjak

Slovenijo zadnja leta vse bolj silovito preplavljajo novodobni kulti, zlasti kult lepote, zdravja, mode, pravilne prehrane. Slovenci drvijo s hitrostjo kometa v krasni novi svet, odsev svetovnega raja.

Tja ne bojo prispeli, če ne bojo vsak dan lepši, vse bolj zdravi, pravilno prehranjeni in oblečeni po globalni modi. Ta nenehna skrb za lastno osebo je poglavitni motor, ki jih žene naprej, v boljše in srečnejše življenje, v pozabo vsega hudega.

Krasni novi svet

Kult krasnega novega sveta se širi na vseh področjih, od politike do znanosti. Današnji tiskani in digitalni mediji nam omogočajo, da jih spoznamo, še preden so se razvili do kultne stopnje množične norosti. Mediji pri tem niso samo odsev življenjske stvarnosti; fizično stvarnost jemljejo le kot izhodiščni impulz za kreiranje lastne medijske realnosti, virtualne resničnosti, ki je simulirana, zaželena verzija realnosti. Izdelki medijev tako postajajo simulakri, umišljeni ideali našega sveta s simbolnim nabojem, ki jih človek časti kot novo religijo prihodnosti. Ta religija operira samo s pozitivnimi sestavinami, slepa pa je za vse črne plati dejanskega človeškega sveta. Predstavlja nam krasni novi svet, v katerem ni prostora za vice in pekel; vse je en sam paradiž, rajski vrt, večno življenje brez smrti, srečna brezkončnost na veke vekov.

Lesket lepe zunanjosti

Če samo bežno spremljamo nepreštevno množico revij, časopisov, radijskih postaj, televizijskih studiev, internetnih portalov in drugih oblik sodobnih medialij, smo naravnost presenečeni: kot da obstaja na tem svetu samo zabava, šport, pop umetnost, kultura vsakdanjega življenja, od mode do kulinarike in zdrave rekreacije. Naše življenje – ki je sicer večinoma povsem drugačno – bi se v skladu z nauki današnjih medijskih gurujev moralo popolnoma spremeniti, da bi se približalo idealom novodobne virtualne resničnosti. Človek bi moral pozabiti na kruto vsakdanjost, ki ga sili k delu in služenju denarja za preživetje, ter se prepustiti nasvetom samooklicanih strokovnjakov za srečno življenje. Moral bi zapreti oči in odmisliti tragično človeško usodo, s katero se bojuje iz dneva v dan, ter z vsem srcem verjeti, da v resnici obstaja samo svet neboleče lepote, ki ga zazibava v sanje večne prihodnosti. Moral bi zavreči misel, ki prodira v globine človeškosti in temine realnega zemeljskega sveta, in se vdati iluzijam, da naš svet sestavlja le lepa in plitva površina, pod katero ni ničesar. Prepustiti bi se moral skratka igrivosti sveta, bleščečim odsevom zunanjščine, lesketanju in migetavosti lepe stvarnosti, ki nas osrečuje in dela iz nas gospodarje vesoljstva.

Sreča potrošniške družbe

Vse to kaže, da se je sistem dejanske realnosti, torej sveta, sestavljenega iz pozitivnih in negativnih vrednot, docela sesul. Medijska realnost ne priznava več tragičnega, razlomljenega sveta, zanjo obstaja samo svetla plat človeškega bivanja brez razpok. Če to misel ponazorimo s primeri iz propagandne sfere oz. sveta reklam – brez katerih danes noben medij ne obstaja –, sta stvarnost in človek kot njen del videti takole. Na svetu so samo stvari in predmeti, ki služijo človeku: namenjeni so njegovim potrebam, užitkom, ugodju. Vsi izdelki so najboljši in nujno potrebni – treba jih je kupiti in imeti. Torej sem, ker imam. V reklamah je človek postavljen v zemeljski raj: v neomadeževano naravo, med cvetje in drevje z obiljem plodov, v okolje prijaznih soljudi, predvsem dedkov, babic, staršev in otrok, ki si nenehno prizadevajo, da bi bili člani potrošniške družbe veseli in zadovoljni s proizvodi narave in tehnike. Vsi se smejijo in zabavajo na piknikih, kjer se pripravljajo najboljše jedi; vsi so veseli, ko pred hišo parkira nov avto; brezmejno so navdušeni, ko vsemogočni brizgajoči stroj brezhibno opere in očisti vrt. En sam srečen konec čaka potrošnika – vselej in povsod.

Tragedija s srečnim koncem

Sodobni svet postaja reklamerski svet: vse se konča s hepiendom. Navsezadnje se temu vse bolj prilagajajo – vsaj v Sloveniji – tudi osrednji mediji, saj se je po sesutju vrednotnega sveta, v katerem je obstajala jasna hierarhija pozitivnih in negativnih vrednot, svet postavil na glavo. Spet vzemimo za primer osrednji dnevnik TV Slovenija. Običajno se začenja populistično, da pritegne pozornost najmanj zahtevnega gledalca: s hudo prometno nesrečo, z umorom, s terorističnim napadom, z razkritjem afere desetletja, z uspehom slovenskega športnika. Potem se nadaljuje z dnevnimi dogodki iz domovine in tujine, torej z novicami, ki bi morale biti v središču objektivnega in profesionalnega novinarskega poročanja. A tudi tu je poudarek na negativnih, čim bolj slikovitih plateh stvarnosti, saj so novice posebej izbrane, da zadostijo potrebam po gledanosti; pomembna je njihova objektivizirana površinskost, zunanji fotografski naturalizem s krvjo in z nasiljem, ne pa njihovi globlji vzroki in razlogi, za katere je potreben vešč novinarski komentar in vpogled v ozadje stvari. Osrednji televizijski dnevnik se končuje z lokalnimi novicami, ki naj bi gledalca pomirile po vseh prejšnjih razburjenjih iz širnega sveta. Zanimivo je – z vidika novinarstva pa povsem nelogično –, da lokalne novice, nikakor pa tudi ne šport in vreme, ne sodijo v sklop informativnih oddaj, kakršen je televizijski dnevnik; razlog je seveda v terorju reklamiranja, ki posega v novinarstvo tako zelo, da povsem prestrukturira osrednjo informativno oddajo. Težnja dnevnika TVS je v splošnem tale: začeti z najhujšim, nadaljevati z manj hudim in boljšim, končati pa z optimistično piko na i, ki Slovenca odklopi od grdega sveta in ga prestavi v dobri svet lepe domačnosti. Končati je torej treba z idiliko slovenskih krajev, zanimivostjo iz sveta norosti in uspehi domačih športnikov; tako je grdi svet politike in gospodarske mafije potisnjen v pozabo.

Eskapizem virtualnosti

Ta samozadostni virtualni svet domačih medijev bi seveda lahko postal edini svet Slovenca, če ta ne bi vsak dan doživljal povsem drugačne realnosti. Večina Slovencev namreč ne verjame v srečni konec življenja, temveč se v spopadu s tragično usodo slej ko prej nagiba k temnim mislim, obupavanju in tudi nasilnim razrešitvam lastnih težav. Tista manjšina, ki bi rada verjela virtualnim pravljicam, pa nima sredstev za njihovo uresničitev, četudi bi bila ta verjetna. Pravljice imajo pač to lastnost, da se ne uresničujejo oziroma so uresničljive le v sanjah. Simulirani idealni svet naše prihodnosti je torej zgolj slaba tolažba, uteha za trenutno pozabo realnosti, nekakšen beg od resničnih problemov družbe in človeka; gre za eskapizem brez upa zmage v svetu črne utopije. In ko se posameznik dokončno zave dejanske resničnosti »humane« družbe, si šele vzpostavi izhodišče za realno razumevanje sveta in človeka v njem. Do tega pa ga ne pripelje pravljična podoba človeškega raja, ki jo slikajo sodobni mediji, temveč zgodovinska izkušnja človeških rodov: modra misel neštetih filozofov in umetnikov v človeški zgodovini, ki jo mediji spregledujejo in zagrinjajo s temo. Ta dramatična globina človeške misli ne bo nikdar odsevala na bleščečem površju lažnivega in sploščenega medijskega sveta.

Plitvost medijske resničnosti

V tem je nedvomno treba iskati tudi razloge za upadanje naklad klasičnih časopisov. Mediji, ki se prilagajajo lažni, plitvi, površinski podobi sveta, so zanimivi predvsem za ljudi prav take osebnostne strukture, torej slabo izobražene in manj zahtevne porabnike; površneži pa so, kot vemo, slabi kupci tiskanih medijev. Tako so časopisi, npr. slovenski dnevniki, zašli v začarani krog svojega delovanja: zaradi populističnih teženj po čim širši dostopnosti (čim večjem številu bralcev) izgubljajo resno bralstvo in precejšen del naklade, zaradi padanja naklade so prisiljeni objavljati vse več reklam, plačanih oglasov in propagandnih prilog, zato pa spet izgubljajo resne bralce, zakaj ti reklame in oglase jemljejo za nepotrebno zlo, ki ni namenjeno bralcu. In tako se ta krog vse bolj oži okoli nekega središča; ko se bo zlil z njim, bo časopis nehal izhajati ali pa se bo preoblikoval v drugo pojavno obliko občila. Vidimo torej, da ustrežljivost do mentalno podpovprečnih medijskih porabnikov in ignoranca inteligentnih bralcev vodi v propad medijev; zanemarili so namreč vse druge medijske naloge, kot so izobraževanje in širjenje znanja, poglobljena analiza dogajanja, objektiven prikaz realnosti, spopadanje z družbenimi problemi, kritika vladajoče politike na vseh področjih življenja, etika novinarskega dela itd.

Čemu mediji v svetu nepismenih?

Če po vsem tem povzamemo naše razmišljanje, lahko rečemo, da so sedanji trendi v slovenski medijski kulturi po vsej verjetnosti pogubni za sam obstoj medijev. Prevladujoči kult lepote, zdravja in srečnega življenja v popularnih medijih oži dejanski razslojeni svet v palačinko sploščenega raja; vztrajanje na površju dogajanja, pri lakiranju stvarnosti, da bi se nam pokazala v lepši, rožnati luči, vodi v zatiskanje oči o zapletenosti svetu, v katerem moramo živeti; namerno izogibanje realnosti, z vsemi njenimi problemi in mnogoterimi nevarnostmi, ki grozijo vsakomur, pelje v razočaranje človeka in dokončen poraz humanizma. V času, ko vladajo revščina, brezposelnost, kriminal, mafija, vsesplošno razsulo in občutje katastrofičnosti, mediji pa nočejo videti, se je resnično treba vprašati, ali imajo časopisi in televizije sveta sploh še kak smisel. Beg pred stvarnostjo ni rešitev za človeka; človek je bojevito bitje, le njegov boj za obstanek mu omogoča preživetje tudi v prihodnosti.

Opomba: Prispevek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh