Dr. Monika Kokalj Kočevar: Številnim domobrancem in njihovim družinam so po vojni zaplenili premoženje, izgubili so državljanstvo in bili deležni različnih oblik preganjan

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Monika Kokalj Kočevar (foto: Polona Avanzo) Dr. Monika Kokalj Kočevar (foto: Polona Avanzo)

Z zgodovinarko in muzejsko svetnico dr. Moniko Kokalj Kočevar smo se pogovarjali o gorenjskem domobranstvu med drugo svetovno vojno in mobilizirancih v nemško vojsko iz Gorenjske v letih 1943–1945. Seveda smo se dotaknili tudi njihove žalostne usode ob in po koncu druge svetovne vojne.

Gospa Kokalj Kočevarjeva, naj začneva z zanimivo razstavo in s katalogom Mati Domovina Bog, ki ste ga pred dvema desetletjema, leta 1999, skupaj s sodelavci pripravili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Se pravi o tisti strani, ki je bila po drugi svetovni vojni večinoma pobita, stigmatizirana in zamolčana …

To je bila prva razstava o domobranstvu in vzbudila je različne odmeve. V zborniku je o vaških stražah in prostovoljni protikomunistični milici, slovenskem in primorskem domobranstvu pisal dr. Boris Mlakar, sama sem dodala članek o gorenjskem domobranstvu. Objavili smo tudi dnevnik mladega domobranca Francija Goloba, ki je bil iz Vetrinja poslan na Teharje, tam pa so ga ubili. Skozi to življenjsko zgodbo smo pravzaprav pripovedovali o življenju posameznikov na domobranskih postojankah in usodah domobrancev ob koncu vojne. Na razstavi smo objavili tudi sezname ubitih domobrancev, kar je bilo za tiste čase izjemno.

Leta 2000 ste izdali knjigo Gorenjski domobranec. Nekako se mi zdi, da ste na tem področju orali ledino. Zgodovinar Boris Mlakar kot največji strokovnjak za domobranstvo je veliko pisal o domobranstvu v Ljubljanski pokrajini in tudi na Primorskem, manj pa o domobranstvu na Gorenjskem. No, nekateri so sicer tudi pisali o gorenjem domobranstvu pred vami, a tisto je bilo zelo ideološko obarvano, tako da danes praktično ni več berljivo …

O gorenjskem domobranstvu je pisal Ivan Jan in leta 1992 izdal knjigo. Sama sem se z gorenjskim domobranstvom začela ukvarjati leta 1990, ko sem kot pripravnica prišla v Gorenjski muzej. Za nalogo sem dobila pripravo statističnih seznamov, hkrati sem pregledovala arhivsko gradivo, prebirala emigrantsko literaturo, hodila po terenu in zbirala pričevanja.

Kdaj in zakaj je prišlo do ustanovitve gorenjskega domobranstva oziroma uradno Gorenjske samozaščite?

Pri oblikovanju Gorenjske samozaščite je sodelovalo več skupin in posameznikov. Februarja 1944 je bil ustanovljen pokrajinski odbor za Gorenjsko. Prve postojanke so bile ustanovljene že decembra 1943. Maja 1944 je prišel na Gorenjsko nečak ministra Mihe Kreka, Slavko Krek, in se predstavil kot tajnik generala Leva Rupnika. Zbiral naj bi bil poročila o razmerah na Gorenjskem, organiziral nove postojanke in jim zagotovil večjo samostojnost. Tudi Slovenska in Sokolska legija sta jeseni 1944 pošiljali svoje može na postojanke gorenjskega domobranstva. Delovali so tudi predvojni voditelji SLS za Gorenjsko.

 Ste se ob tem ukvarjali tudi z vprašanjem, zakaj so ljudje vstopali v domobranstvo tudi na Gorenjskem? So bili vzroki podobni kot v Ljubljanski pokrajini ali ne?

V povprečju so bili gorenjski domobranci starejši kot domobranci v Ljubljanski pokrajini, tudi vstopali so pozneje. Pravzaprav je bil to že čas, ko so različne vojaške formacije vključevale ves mogoči nabor.

Kako številčno pa je bilo gorenjsko domobranstvo oziroma Gorenjska samozaščita?

V 50 postojankah je bilo okoli 3.500 mož, največ letnikov 1905 do 1915, kar tretjina jih je bila že poročena. Le v Udarni četi so bili mlajši, enota pa se je tudi več gibala po terenu. Nekdanjih vpoklicanih v nemško vojsko je bilo okoli 370, 28 odstotkov, to je 734, je bilo nekdanjih partizanov. Zanimivo je, da so bili skoraj vsi nekdanji nemški vojaki, preden so prišli na postojanke gorenjskega domobranstva, v partizanih, vendar v povprečju le štirinajst dni. Številčno je bilo največ nemških dezerterjev v domžalski postojanki. V Škofji Loki so imeli največ partizanskih dezerterjev, in sicer kar polovico.

Kako pa je bilo gorenjsko domobranstvo organizirano? Po čem se je recimo razlikovalo od domobranstva v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem?

Šele decembra 1944 je bil organiziran Center gorenjskega domobranstva. Za vodjo je bil imenovan Slavko Krek, odgovoren pa je bil poveljniku varnostne policije in varnostne službe na Bledu, podpolkovniku SS Aloisu Perstererju. Vodja gorenjskega domobranstva je bil vodnik SS Erich Dichtl. Sodelovanje s Slovenskim domobranstvom ni bilo dovoljeno, čeprav so iz Ljubljane prihajali inštruktorji, predvsem za tečaje na Brdu pri Kranju, obmejne postojanke pa so se neformalno večkrat obiskovale. Iz Ljubljane so pošiljali tudi različno literaturo in tisk.

Kakšna je bila potem usoda gorenjskega domobranstva in njegovih pripadnikov ob koncu vojne ter po njej? Verjetno so v veliki meri delili usodo drugih slovenskih domobrancev.

Kot Gorska divizija Slovenske narodne vojske so se Gorenjci ob koncu vojne umaknili na Vetrinjsko polje, kjer se je vojska preuredila. IV. polk je bil znan kot Gorenjski polk. 28. maja so bili poslani nazaj v Slovenijo. Skupaj jih je bilo vrnjenih čez 1000. V času svojega raziskovanja sem pregledovala tudi matične knjige, vendar sem takrat ugotovila precej manjše število mrtvih, sedaj pa je ta številka, po popisih smrtnih žrtev, ki ga je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino, precej višja in predstavlja skoraj polovico gorenjskih domobrancev. Iz vračajočih transportov so najprej izločili poveljnike postojank. Številnim domobrancem in njihovim družinam so po vojni zaplenili premoženje, izgubili so državljanstvo in bili deležni različnih oblik preganjanja. Veliko sorodnikov je bilo obsojenih pomoči pri pobegih v tujino in sodelovanja z različnimi domobranskimi skupinami, ki so delovale na Gorenjskem še nekaj let po koncu vojne.

Desetletje kasneje ste skupaj z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom izdali knjigo, ki se navezuje tudi na dogajanje po drugi svetovni vojni in nosi naslov Slovenija – duhovna domovina; zgodbe političnih emigrantov. Lahko rečete kakšno besedo tudi o tej knjigi?

V knjigi smo skupaj s sodelavci objavili različne zgodbe. Na podlagi intervjujev, ki jih je opravil John Corsellis, znan humanitarni delavec v begunskih taboriščih v Avstriji, sem pripravila daljše zgodbe. Posebej izpostavljam zgodbo družine Kukavica. Številčna družina je od konca tridesetih let prejšnjega stoletja živela v Cekinovem gradu, stavbi, kjer se naš muzej. Sin Franc je bil že med vojno kot domobranec mučen in ubit. Ob koncu vojne je družina zapustila Slovenijo. Trije člani družine so bili kot domobranci vrnjeni in ubiti, drugi pa so se iz begunskih taborišč preselili v Ekvador, Argentino in Kanado. V zgodbah vsak član posebej pripoveduje svojo pot ter doživljanje odhoda in življenja v tujini. Zelo sem jim hvaležna, da so bili pripravljeni sodelovati. Najmlajša članica družine, ga. Cveta, je lani znova prišla na obisk.

No, pojdiva k vaši doktorski disertaciji oziroma knjigi Mobiliziranci v nemško vojsko iz Gorenjske v letih 1943–1945. Kako to, da ste se raziskovalno odločili za to zgodovinsko temo?

S temo sem se srečala že pri gorenjskem domobranstvu. Kot pripravnica v Gorenjskem muzeju sem bila leta 1990 tudi pri prvem organiziranju nekdanjih nemških vojakov. To je bilo odpiranje novih poglavij druge svetovne vojne. Ko sem v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ustanovila zbirko ustnih virov, sem vsem veteranskim združenjem poslala prošnjo, da njihove člane posnamemo. Iz združenj mobilizirancev se jih je javilo kar 53. Odločila sem se, da pripravim tudi dokumentarni film. Tega so kar nekajkrat predvajali na nacionalni televiziji in je doživel zelo dober odmev. Vprašanja so se odpirala kar sama in povsem me je potegnilo v raziskovanje.

Če greva najprej v leto 1941. 6. aprila so nemške oborožene sile skupaj s silami osi napadle Jugoslavijo. Kot vemo, je temu sledilo popolno razkosanje današnjega slovenskega ozemlja. Območje, ki ga obravnavate, pa so Nemci upravno bolj ali manj priključili tretjemu rajhu …

Nemški upravi je pripadlo okoli 183.000 prebivalcev Gorenjske, ki je bila od avgusta 1941 razdeljena v tri podeželska okrožja. Obe pokrajini so nameravali formalnopravno čim prej priključiti nemškemu rajhu. Septembra 1941 so preložili priključitev na 1. november 1941, proti koncu oktobra pa se je priključitev odložila zaradi zakonsko tehničnih razlogov na poznejši čas, vmes pa se je že razširil narodnoosvobodilni boj. Vprašanje državljanstva so na Gorenjskem uredili 27. septembra 1942, ko je pokrajinski vodja dr. Friedrich Rainer Gorenjcem podelil državljanstvo na preklic. Tako so bili podani pogoji za začetek mobilizacije.

Po zgledu podobnih ureditev v zasedenih deželah s civilno upravo so Nemci na južnem Koroškem, se pravi na Gorenjskem in na južnem Štajerskem ustanovili enote vermanšafta in nemško delovno službo pod kratico RAD. Čemu so bile te enote oziroma službe namenjene?

Enote vermanšafta so bile, vsaj na Gorenjskem, polvojaške enote, namenjene predvojaškemu in povojaškemu organiziranju. Pravzaprav nikoli ni bilo točno določeno, ali je pristop obvezen. Nemška delovna služba pa je bila že od leta 1939 obvezna pred vstopom v nemško vojsko. V enotah so se pol leta brez orožja urili in se učili vojaških ukazov. Slovenci so bili poslani v različna državna delovna taborišča na nekdanje avstrijsko območje.

Kako pa je bilo na splošno z mobilizacijo na Gorenjskem? Kot je razvidno iz vaše knjige, so Nemci najprej ustanovili vojaška okrajna poveljstva, nato pa tudi vojaške prijavne urade …

Že 12. decembra 1941 je bilo ustanovljeno vojaško okrajno poveljstvo v Kranju in vojaški prijavni uradi v Kranju, Radovljici in Kamniku. V Uradnem listu sta 7. julija 1942 izšli uredbi o vpeljavi državne delovne službe in vojaškega zakona na zasedenih ozemljih Kranjske in Koroške. Jeseni je potekalo evidentiranje in nato nabor. Nemške oblasti so vpoklicale enajst letnikov Gorenjcev, rojenih od 1916 do 1926. Prvi so bili vpoklicani januarja 1943 letniki 1923 in 1924, teh je bilo tudi največ, sledili so jim februarja letniki 1925, marca letniki 1919 in 1920 ter tako naprej. Zadnji so bili avgusta 1943 vpoklicani letniki 1926. Mobilizacije so sledile še vse leto 1944, tudi zaradi različnih prestavitev vpoklicev. Januarja 1945 so bili vojaški uradi razpuščeni, nadzor je prevzelo poveljstvo v Celovcu.

Glavni del knjige posvečate Gorenjcem, vpoklicanim v nemško vojsko. Koliko Gorenjcev je služilo v nemški vojski med drugo svetovno vojno? Temu vprašanju, ste tako kot domobrancem namenili posebno pozornost!

S sestavljanjem seznamov sem imela kar precej težav. Skoraj ni ohranjenega arhivskega gradiva, v združenje mobiliziranih Gorenjcev se je vpisalo manj kot 4.000 članov. Tudi sama nisem vedela, s katerimi številkami naj operiram, zato sem se odločila, da pregledam vse dostopno gradivo. V pregledni knjigi NOB na Slovenskem iz sedemdesetih let se omenja številka 7.000, zgodovinar dr. Jože Dežman je že pred dvajsetimi leti govoril o številki 9.000 in več. Znani zgodovinar dr. Ivan Križnar, ki je gradivo za Gorenjsko najbolje poznal, je omenjal 14.000, dolgoletni predsednik združenja mobiliziranih Gorenjcev Alojzij Žibert je menil, da jih je okoli 11.000. Sama sem postavila tezo, da jih je bilo več kot 10.000. Temu sedaj lahko pritrdim, čeprav še vedno nisem končala raziskave. Zdajšnje številke se gibljejo okoli 11.000. Pregledala sem gradivo v slovenskih arhivih, večkrat sem bila tudi v Berlinu v arhivu Deutsche Dienststelle (WASt), kjer  so  zbrani podatki o ranjenih oz. umrlih v nemški vojski. Hranijo več kot 11.000.000 kartotek. Delo je seveda zelo dolgotrajno, zato me tam čaka še veliko dela.

Kakšen status pa so imeli slovenski mobiliziranci kot vojaki znotraj nemške vojske? So bili v podrejeni vlogi ali so bili obravnavani enako kot drugi nemški vojaki? Je bilo med njimi tudi kaj častnikov?

V  nemško  vojsko  so  bili  prisilno vpoklicani  tudi  iz  francoske Alzacije, Lorene,  delov  Belgije,  Luksemburga in Poljske. Velikokrat naletimo na pripovedi, da so jih nemški vojaki, predvsem zaradi njihovega slabega znanja nemškega jezika, prezirali. Slovenci niso mogli napredovati više kot do naddesetnika. V uredbi o udeležbi Alzačanov in Spodnještajercev se posebej omenja, da ti niso prostovoljci, da so morali v enote po vojaški dolžnosti. Seveda je na fronti prevladalo sodelovanje, večkrat so drug drugemu reševali življenje.

V knjigi imate tudi krajše poglavje, ki nosi naslov Gorenjci v enotah Waffen SS. Domnevam, da se enotam SS ni pridružilo prav veliko Gorenjcev in širše gledano Slovencev.

V Waffen SS so mobilizirali že pred uradno mobilizacijo v redno nemško vojsko, vendar se ni prijavilo veliko Gorenjcev. Proti koncu vojne so iz rednih enot mobilizirali v Waffen SS tudi Slovence. Včasih so jih izbirali po videzu, visoke in svetlolase, potem to ni bilo več pomembno.

Kje vse pa so se bojevali mobiliziranci v nemško vojsko s slovenskega ozemlja? Če se ne motim, so jih največ poslali na zloglasno vzhodno fronto …

Štajerci so bili že konec 1942 poslani na vzhodno fronto, kjer je bilo najhuje. Veliko se jih je bojevalo okoli Stalingrada. Gorenjci so prihajali nekoliko pozneje, vendar so bili prav tako udeleženi v najhujših spopadih na vzhodni fronti. Številni so padli v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji.

Kakšna pa je bila potem usoda mobilizirancev v nemško vojsko ob koncu druge svetovne vojne in po njej? Vemo, da povojna komunistična oblast nanje ni gledala z naklonjenostjo, a hkrati niso doživeli tako žalostne usode kot domobranci!

Prisilni mobiliziranci so se iz taborišč  za  vojne  ujetnike vračali domov še leta po vojni. Zadnji je prišel domov leta 1955. Med vračajočimi je bilo tudi okoli 15.000 ranjencev in invalidov. Ti so bili v najslabšem položaju. Statusa vojaškega vojnega invalida niso mogli pridobiti, niso imeli ugodnosti pri nakupu invalidskih pripomočkov, toplicah, dodeljevanju kreditov, služb itd. Zanimivo pa je, da je bil vodja civilne uprave dr. Friedrich Rainer na sojenju leta 1947 obsojen med drugim za prisilno mobilizacijo slovenskih mož v nemško vojsko. Izraz  − prisilni mobiliziranec − pa se je zelo hitro izgubil. Velikokrat so o prisilnih mobilizirancih govorili poniževalno kot o švabskih vojakih, švabih. Ko so se nekaj let po vojni želeli organizirati, jim je oblast to preprečila. Od nemške države so želeli rente za invalide, pa jim je takratna jugoslovanska oblast to onemogočila, in sicer z obrazložitvijo, da ni mogoče, da bi imeli nekdanji nemški vojaki višje rente, kot pa jih dobivajo borci partizanske vojske. To vprašanje se ni nikoli uredilo in le redki posamezniki so si uredili status v nemški državi in tako dobili delno rento, saj v več jugoslovanska država ni privolila. Jugoslovanske oblasti so ovirale tudi pridobivanje dokumentov za ureditev statusa v Nemčiji. Šele leta 1995 so prisilni mobiliziranci dobili slovenski status žrtve vojnega nasilja, rento, ki jim po tem pripada, pa jim je uspelo urediti šele leta 2009. Vojaški invalidi iz nemške vojske še vedno nimajo statusa vojaškega vojnega invalida po slovenskih zakonih. Za primerjavo: Slovenci, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko in bili ranjeni oz. so postali invalidi, so imeli rešen status v skladu z mirovno pogodbo z Republiko Italijo leta 1954. Tudi Madžarska je uredila status vpoklicancev in jim že leta 1992 izplačala odškodnino.

In še za konec. Vaša biografija na Cobbissu je zelo obsežna. Med številnimi projekti ste sodelovali tudi pri razstavi in katalogu Slovenski izgnanci 19411945, Pot domov in še nekaterih projektih … Kakšni so vaši raziskovalni načrti za prihodnost?

Moj največji projekt ta čas je sodelovanje z Gorenjskim muzejem in Koroškim pokrajinskim muzejem pri pripravi velike razstave o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko na Gorenjskem in Koroškem, ki se bo odprla 24. oktobra v Gorenjskem muzeju. Naslov razstave smo izbrali precej simbolično − Po sili vojak (2) −, saj je bila že leta 1990 prva istoimenska razstava.

Biografija

Monika Kokalj Kočevar je rojena leta 1963 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala z nalogo »NOB v Sloveniji v osrednjih britanskih časopisih«. Leta 1999 je magistrirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo »Gorenjsko domobranstvo« in doktorirala leta 2016 na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru s temo »Prisilna mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943−1945«. Leta 1990 se je zaposlila v Gorenjskem muzeju v Kranju, od leta 1995 pa je kustosinja za drugo svetovno vojno v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Je avtorica ali soavtorica več tematskih razstav in različnih monografij.

nazaj na vrh