Dr. Milan Zver: Bilo bi idealno, če bi dobili popolnoma desnosredinsko vlado, a pripravljeni moramo biti tudi na druge možnosti. A vendar, kar je v tem trenutku najpomembnejše: klima je podobna tisti iz leta 2004!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Milan Zver (foto: Polona Avanzo) Dr. Milan Zver (foto: Polona Avanzo)

O aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji, Evropski uniji in svetu smo se konec aprila pogovarjali z vodjo slovenske delegacije v evropskem parlamentu in podpredsednikom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom, ki je tudi predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS.

Gospod Zver, evropski parlament je prejšnji teden v Strasbourgu razpravljal o izvajanju bolonjskega procesa, s katerim se je pred dvema desetletjema začelo oblikovanje skupnega evropskega visokošolskega prostora. Razprava je potekala v pričakovanju prihajajoče ministrske konference v Parizu, kjer bodo države članice v sodelovanju z Evropsko komisijo preučile napredek procesa in določile cilje za prihodnost. Vi ste kot vodja slovenske delegacije v Evropski ljudski stranki, ki je bil v okviru poslanske skupine ELS odgovoren za resolucijo na to temo, v svojem govoru pozvali k nadaljevanju bolonjskega procesa.

Res je. Mogoče se komu zdi to malo hecno, če se pozove k nadaljevanju procesa. Toda treba je vedeti, da mnogi, tako študentje kot tudi profesorji, nasprotujejo bolonjski reformi. Star tip univerze jim je zagotavljal, bi rekel, lagodnejše življenje; profesorjem se ni bilo treba boriti za delo oz. kruh – imeli so vnaprej zagotovljenega, to je izhajalo iz samega statusa. Študentje so si lahko privoščili daljši študij. Znano je, da je star tip univerze preveč ločen od družbe in gospodarstva. Bolonjski proces pa jih sili v to, da se univerze vključijo v svoje okolje, sledijo gospodarskim potrebam, ponujajo uporabne študije, skratka, proizvajajo stvari, ki jih družba potrebuje. Na žalost so evropske univerze še preveč tradicionalne, zato jih težko najdemo med sto najboljšimi na svetu. To so spoznali že pred dvema desetletjema, zato se je ta proces sploh začel.

Verjetno je prenova univerze še posebej potrebna v t. i. tranzicijskih državah.
Točno to. Gre za modernizacijo visokošolskega prostora, ki jo še posebej potrebujejo nekdanje socialistične države. Če ne bi bilo bolonjskega procesa, v katerega je vključenih 50 držav, bi si ga morali izmisliti za tranzicijske države.

Ste tudi stalni poročevalec evropskega parlamenta za program Erasmus+, kar je za vas posebno priznanje, a tudi odgovornost. Kako ste zadovoljni z izvajanjem tega projekta? Je EU z njim bolj povezana?
Predvsem so mladi bolj povezani in to je dobro. Res je, da Erasmus plus vsebuje tudi programe za odrasle, ampak v glavnem gre za mlade. In mobilnost, tako študijska kot delovna, je zelo koristna za vsakega, ki se je udeleži. Udeleženci so uspešnejš v življenju, to dokazujejo raziskave.

Samo mimogrede. Število državljanov Slovenije, ki so se odselili v tujino, se je po letu 2011 podvojilo. Najpogosteje gre za mlade ljudi, stare od 25 do 34 let, od katerih jih ima kar 40 odstotkov višjo ali visokošolsko izobrazbo. Boljše življenjske možnosti iščejo zlasti v Nemčiji in Avstriji ter v ZDA. Ali k temu pripomore tudi program Erasmus+ ali predvsem slabe možnosti za zaposlitev in raziskovanje v Sloveniji?
Eksodus mladih ni povezan z Erasmusom+, morda je to problem v Bolgariji in Romuniji. Dejstvo, da mladi zapuščajo Slovenijo, je povezano s slabim izobraževalnim in poslovnim okoljem. Odhajajo, ker doma ne najdejo službe ali ker se jim pod takimi okoliščinami, kot so npr. visoki davki, birokratski postopki itd., ni splačalo odpreti podjetja. V tujini pa uspevajo. Slovenci nismo taki, da bi šli v tujino in živeli od socialne podpore.

Vrniva se k EU. Kako ocenjujete delo evropskega parlamenta v tem mandatu? Se je njegova vloga v okviru evropskih institucij povečala?
Definitivno se njegova vloga v skladu z novo pogodbo veča. To vedo tudi na Svetu in Komisiji, zato so pogajanja včasih precej naporna. Še posebej ko gre za pripravo proračuna. Pristojni komisarji se vse bolj spoštljivo vedejo do parlamenta. Pa tudi države članice. V tem mandatu je parlament sprejel ogromno zadev, ki so dobre za državljane. Naj omenim ustanovitev EFSI, s pomočjo katerega se ustvarjajo nova delovna mesta in zagotavlja gospodarska rast, sprejeli smo trgovinski sporazum s Kanado, na področju roaminga smo odpravili pribitke na klice in prenos podatkov iz tujine, utrdili smo zunanjo mejo in zajezili valove nezakonitih migrantov. Odpravili smo tudi pribitke na plačevanje s kreditnimi karticami. Tudi v soočanju s terorizmom smo uspešnejši.

Kako pa ocenjujete delo Evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja?
Predsedniku je uspelo deloma deregulirati Unijo, ki jo je Barroso preveč zbirokratiziral. Sicer pa je po mojem mnenju preveliko moč prepustil podpredsedniku Timmermansu, zaradi česar Evropska komisija ne diši, če se tako izrazim, dovolj po najmočnejši politični sili, po Evropski ljudski stranki. Prevečkrat deluje kot samosvoj, dobro namazan stroj. In ta je močan. Gre za vojsko, ki šteje 32.000 vrhunsko usposobljenih uradnikov. Upam, da bo naslednji predsednik še močnejši, zlasti na področju varnostne in zunanje politike.

Precej kritični ste do pritiskov evropskih institucij, predvsem Evropske komisije do Poljske in Madžarske. Pri tem opozarjate na dvojna merila, predvsem socialistov …
Ne samo socialistov. Tudi druge opcije nenehno napadajo Poljsko in Madžarsko. Morali bi biti na primer ponosni na uspehe, ki jih ima madžarska vlada. Treba je vedeti, da je pred osmimi leti premier Orbán dobil v roke bankrotirano državo. To je bil problem tudi za Unijo. Sedaj, ko ima rezultate, ko je dosegel, da Madžarska ni več problem, pa ga hočejo politično kaznovati. Še več, Orbán je na neki način z zaprtjem meja rešil Evropo pred dodatnimi emigrantskimi valovi. No, do Grčije pa se obnašajo servilno, ji dajejo na desetine milijard evrov, pa nobenega učinka. To so dvojna merila.

Kaj torej nam in celotni Evropski uniji sporoča velika zmaga Viktorja Orbána na Madžarskem?
Orbánova zmaga je resnično veličastna. 70 odstotkov madžarskih državljanov je prišlo na volišča. In tisti, ki napadajo Orbána v bistvu ne priznavajo demokratične volje ljudi. Ali naj prvak evropskih liberalcev Verhofstadt sestavlja madžarsko vlado? Orban je za nas predvsem upanje, da bodo tudi pri nas ljudje volili odločno in sposobno politično opcijo.

V luči aktualnih sprememb, demografskih in razvojnih trendov, varnostne situacije v okviru Evropske unije Evropska ljudska stranka pripravlja strateške politične dokumente, ki bodo ustrezno naslovili ključna vprašanja in izzive prihodnosti držav članic EU. Pri enem od dokumentov  z imenom Evropa za vse − razvojno naravnana in pravična ste z amandmajem sooblikovali del besedila, povezanega z mobilnostjo delavcev na širokem trgu delovne sile EU. Za kaj gre?
S somišljeniki smo preprečili, da bi se prvotno besedilo napačno razumelo. Nanašalo se je namreč na demografske probleme Evrope, ki so bili povezani z migracijskimi trendi. Tako smo ti dve zadevi jasno razločili, da se ne bi razumelo, da rešujemo težave na trgu dela z uvozom migrantov. Sicer sem član delovne skupine naše stranke, v kateri pripravljamo kongresne dokumente pa tudi politično platformo za volitve. V prejšnjem kongresnem dokumentu sem npr. uspel z amandmajem, ki naslavlja tudi težave, ki jih doživljajo delovni migranti – v mislih sem imel predvsem slovenske, ki migrirajo v Avstrijo.

So zunanje meje Evropske unije sedaj varnejše kot leta 2015, ko je prišlo do velikega migrantskega vala v Evropo in je EU s svojim schengenskim sistemom popolnoma odpovedala?
Države članice imajo več izkušenj, okrepili smo varovanje zunanje meje, dogovor s Turčijo še drži. Vendar vse to ne zagotavlja, da se ne bodo valovi nezakonitih migrantov ponovili. V zadnjih tednih se obnavlja balkanska pot oziroma je nekoliko drugačna, kot je bila prvotna. Vračajo se tudi t. i. tuji borci. Slovenija in Unija imata problem. Sem član odbora evropskega parlamenta za boj proti terorizmu. Kaj vse tam slišim!?! Skratka, veliko več bomo morali nameniti obrambi. Nisem patetičen, če rečem, da bodo naslednja leta odločilna, ali bomo ohranili slovensko državo, Unijo in posledično evropsko civilizacijo.

Ob nedavnem obisku Berlina se je francoski predsednik Emmanuel Macron znova zavzel za celovito prenovo EU po brexitu, v središču katere bodo reforme evrskega območja, kot sta skupni proračun in finančni minister tega območja. Zavzel se je tudi za večjo solidarnost med članicami. Nemška kanclerka Angela Merkel pa ni pokazala kakšnega navdušenja za njegove predloge. Kako to komentirate?
Macron, osebno zelo simpatičen človek, bo moral malo ustaviti konje, sicer bo v svojem evforičnim navdušenju nad Evropo, kot ga je imel Napoleon, naredil več škode kot koristi. Merklova je bolj izkušena in ve, kje so meje združevanja. Kolega Lamassoure je pred dnevi dejal, da je Francija spet dobila voditelja, saj Hollande to ni bil. Francija želi z Macronom spet dejansko sovoditi Unijo. Tudi to je v redu, saj je znano, da so za prihodnost Unije ključni dobri odnosi med Francijo in Nemčijo. Vendar je treba biti potrpežljiv. Macron bi rad vse na hitro. Kot neučakan otrok bi hotel transnacionalne liste in seveda svojo panevropsko listo, okrepiti evroobmočje seveda s francoskim pridihom itd. To smo, hvala bogu, za zdaj preprečili. Po svojem političnem profilu je blizu liberalcu Verhofstadtu, s katerim bi lahko v prihodnosti prenovil evropske liberalce.

Prihodnje leto bodo volitve v evropski parlament. Zasuk v katero smer pričakujete? Kakšno Evropsko komisijo si želite?
Na prihodnjih volitvah bomo spet imeli vodilne kandidate evropskih političnih strank. Le-ti so brez dvoma obogatili demokratični proces. Mi se bomo odločali novembra, kdo bo nosilec liste. Zmagovalec volitev bo oblikoval Komisijo glede na razmerja politične moči. Predvsem bi si želel, da nadaljujemo dvajsetletno prevlado ELS in da komisarji postanejo odgovorne politične, ne pa birokratske figure. Prav je, da se tudi oni pomerijo na volitvah, kar bo dvignilo legitimnost Komisiji. Ker krize ni več, pričakujem revitalizacijo demokratičnega loka, zlasti na desni strani.

Kako pa vidite vlogo Evropske unije v svetu? Kako doseči, da bo EU bolj prepoznaven in učinkovit globalni igralec? Lahko upamo, da bo v prihodnje nastopala bolj enotno?
Nobena država, niti najmočnejša Nemčija v svetovnem merilu ne predstavlja posebej pomembnega dejavnika. Le skupaj lahko kaj predstavljamo v globalnem merilu. To je še posebej pomembno zdaj, ko nastaja novi protekcionzem. Pri nekaterih stvareh moramo nastopati enotno, zlasti na področjih, ki so pomembna za obstoj, vključno z obrambno, varnostno in zunanjo politiko. Predvsem pa potrebujemo kredibilno osebo na mestu t. i. evropskega zunanjega ministra.

Naj se pri tem dotakneva ZDA. Kako ocenjuje dobro leto vladanja milijarderja Donalda Trumpa, ki je nedvomno nadvse živahno. Nekako se zdi, da se afere pod njim vrstijo druga za drugo …
Amerika je naš naravni zaveznik, partner, del naše skupne civilizacije. Zato bi morali odnose še okrepiti. Prvo leto je bilo v transatlantskih odnosih nemalo nezaupanja in slabe volje. Mnogi v Uniji še ne morejo sprejeti dejstva, da je Donald Trump postal predsednik ZDA. Osebno menim, da vlada uspešno. Številke govorijo same zase. Spoštujem dejstvo, da namenja pozornost ameriški identiteti. Je predan predsednik in v tem smislu bi morali biti vsi taki. Žalosti me dejstvo, da so se zadnje slovenske vlade tako oddaljile od ZDA. Posledice tega že čutimo.

ZDA čedalje večjo pozornost namenjajo komunistični Kitajski, ki s svojim velikim kadrovskim potencialom, z ogromnimi tujimi vlaganji, s poceni delovno silo, krajo intelektualne lastnine in z lastno inovativnostjo ogroža primat ZDA v svetu. Ali lahko že rečemo, da se je z zadnjimi Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi začela trgovinska vojna med državama?
Nihče si ne želi trgovinske vojne. Paradoksalno je, da se sedaj, ko ZDA dejansko izvajajo nekatere protekcionistične ukrepe, Kitajska sklicuje na posamezna določila Svetovne trgovinske organizacije. Vsekakor so razvojni potenciali Kitajske ogromni. V nasprotju z Rusi, ki z orožjem dokazujejo svojo moč, Kitajci to počno z gospodarstvom. Tudi v globalnem merilu. Problem je, ker z dumpingom in drastičnim izkoriščanjem delovne sile, tudi žensk in otrok, niso dovolj korekten trgovinski partner.

Kako pa bo na Kitajsko vplivalo dejstvo, da je nedavni kongres Komunistične partije Kitajske odpravil omejitev največ dveh predsedniških mandatov, kar pomeni, da bo lahko Xi Jinping do svoje smrti predsednik Ljudske republike Kitajske?
Verjetno imajo kakšne politične težave, zato skušajo s takim skrajnim ukrepom povečati politično stabilnost. Sicer je znano, da je kitajska kultura večinoma taka, da stavi na gotovost, ne na pluralizem in transparentne načine reševanja konfliktov. Zato je kitajska politična diktatura tako trdoživa. Kljub temu pa sem prepričan, da bo nekoč demokracija prišla tudi na Kitajsko. S pomočjo svobodnih medijev in izobraževanja. Dolgoročno tržno gospodarstvo in politična diktatura pač ne gresta skupaj.

Dotakniva še največje države na svetu Rusije. Ruski predsednik Vladimir Putin je bil še enkrat izvoljen za šestletni predsedniški mandat. Kako ocenjujete njegovo vladanje?
Pod Putinom Rusija stavi le na eno karto – revitalizirati svojo moč v svetu, in to s silo, podobno, kot je bilo to v času Sovjetske zveze. Bilo bi bolje, da bi Putin več pozornosti posvečal gospodarstvu in posredno blaginji ljudi. Struktura ruskega gospodarstva je zelo slaba. Razvojno zaostajajo. Zaradi napačne politike so pod sankcijami, kar še slabi njihovo gospodarstvo. Želel bi si, da bi Putin spremenil svojo politiko.

Nekateri poslanci so predlagali, da bi bojkotirali svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji ...
Da, vem. Ampak za take ukrepe nisem. Bil sem proti tudi leta 2008, ko sem v času slovenskega predsedovanja EU kot predsednik Sveta EU za izobraževanje in šport v Bruslju nasprotoval predlogu bojkota olimpijskih iger v Pekingu. Kasneje so moje argumente ponavljali tudi drugi. Celo dalajlama. No, res je, da bo prvenstvo Putinov režim poskušal izkoristiti za lastno promocijo, toda bojkot bi prizadel ogromno ljudi po vsem svetu, še najbolj pa ruske državljane. Da o gospodarskih razlogih sploh ne govorim.

V Veliki Britaniji in na Zahodu Putina obtožujejo, da stoji za nedavnim napadom z živčnim plinom v Salisburyju, za naročenimi umori njegovih ruskih političnih nasprotnikov, ki živijo na Otoku. Zaradi tega smo priče pravi diplomatski vojni med Zahodom in Rusijo. Kako vidite to dogajanje?
Žal mi je, ampak za sedanji ruski režim življenje posameznika nima velike cene. Če je kdo kritičen do režima, mora računati na hude posledice. Mnogi so izgubili življenja, med njimi tudi zelo znane osebnosti iz gospodarstva, politike, javnih občil. Nekdanji šahovski svetovni prvak Gari Kasparov se na primer ne upa vrniti v domovino ...
Res pa je, da režim deluje tudi v tujini. Na Otoku to ni bil osamljen primer, zato so zahodne države solidarno z Veliko Britanijo tako ostro reagirale.

Kako pa ocenjujete slovensko ravnanje v zvezi s tem?
Slovenska vlada se ni pridružila koaliciji držav, ki je Putinu dala jasno sporočilo, da mednarodna skupnost tega ne bo več prenašala. Slovenci smo zamudili še eno priložnost, da bi bili na političnem zemljevidu demokracije in spoštovanja temeljnih človekovih pravic.

In prizadevanja Levice, na splošno tranzicijske levice in zunanjega ministra Karla Erjavca za priznanje Palestine …
Stranka Levica se je pač odločila za radikalno platformo. Nobenega smisla ni, da bi jih prepričevali v nasprotno. Toda vlada oziroma minister Karl Erjavec nosita konkretno odgovornost za slovensko zunanjo politiko. Minister je pri tem vezan na zakonodajo, na parlamentarne usmeritve in ne nazadnje na referendumske odločitve Slovenk in Slovencev. Toda izkazalo se je, da so zanj pomembnejši ruski interesi. Brezpogojno priznanje Palestine bi pomenilo še en strel v koleno. To za Unjio ni relevantno mednarodno vprašanje. Samo ena država članica jo je v zadnjem času priznala. Druga priznanja iz Evrope segajo v leto 1988, ko se še bile članice Varšavskega pakta. Brezpogojno priznanje bi naredilo veliko škode nadaljevanju mirovnega procesa. Normalne vlade seveda ne priznavajo držav, ki jih vodijo stranke, katerih glavni cilj je uničenje sosednje države.

Vrniva se še malo v mednarodno areno. Kako ocenjujete nedavno raketiranje Sirije s strani ZDA, Velike Britanije in Francije zaradi domnevne uporabe kemičnega orožja v Dumi?
Asad razume le jezik sile ali nasilja, opozorila in resolucije se ga ne dotaknejo. Zahodna trojka mu je z raketami zarisala rdečo linijo, prek katere ne sme. Grozljivi posnetki posledic zastrupitve so prepričali demokratično svetovno javnost, da je bil opozorilni napad upravičen. Mislim, da Kim Džong Un, Bašar al Asad, Hasan Rohani in še nekateri s prihodom Trumpa ne spijo več mirno.

Vojne na Bližnjem vzhodu ogrožajo tudi Evropo, Evropsko unijo, ki je ob tem precej pasivna in neučinkovita. Moči tam že leta merijo ZDA in Rusija ter šiitski Iran in sunitska Savdska Arabija. Kot posledico pa imamo migrante pred našimi vrati. Če bo na Bližnjem vzhodu ali v Afriki propadla še kakšna država, se bodo spet milijoni migrantov napotili v Evropo …
ZDA se že dalj časa umikajo iz regije. V Siriji imajo le še simbolično število vojakov, ki čistijo ostanke teroristične države ISIS. Nasprotno sta Iran in Rusija močno navzoča. Žal ne delujeta kot dejavnika stabilnosti, kaj šele miru in demokracije. Zato bi si želeli večjo navzočnost ZDA; če jih tam ne bo več, bomo deležni še večjih pritiskov nezakonitih migracij. Kar se migracij tiče, te niso le posledica nestabilnih razmer v regiji, ampak načrtnega kriminalnega delovanja tihotapcev ter nekaterih tajnih služb in organizacij, ki pomagajo z logistiko in denarjem.

V zadnjem času se tudi balkanska migratska pot nekoliko krepi. Kako ocenjujete dejstvo, da iz Hrvaške v Slovenijo prihaja čedalje več migrantov?
Število migrantov se veča tudi v Grčiji. Tega dejstva ne moremo pripisovati le čedalje ugodnejšem vremenu, ampak prej omenjenim razlogom pa tudi vse slabšim odnosom s Turčijo. EU se ni izkazala za rednega plačnika, poleg tega je znotraj Unije vse več članic, ki postavljajo pod vprašaj sporazum. Skratka, Turki lahko spet odprejo mejo. Že sedaj je v Grčiji v »hotspot islands« 15.500 migrantov. Pritisk na t. i. balkansko pot je trikrat večji kot na sredozemsko pot in desetkrat večji kot na zahodno sredozemsko. Spet se torej dogaja.

Očitno je, da schengenska meja ni dobro zavarovana in da imamo zakonodajo, ki je privlačna za migrante, da imamo vojsko, ki je kadrovsko in finančno podhranjena …
Ja, to so dejavniki, ki privlačijo. Naj temu, kar ste omenili, dodam, da je Cerarjeva vlada širokogrudno pristopila k reševanju tega problema. Skoraj dva tisoč evrov na mesec nas stane vsak pribežnik. Levici bo treba na teh volitvah postaviti nekaj vprašanj v zvezi s to temo.

Ste predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS. Kako ocenjujete dogajanje, povezano z arbitražno razsodbo. Naša stran jo skuša uresničiti, a brez sodelovanje hrvaške strani seveda ne gre …
Tu gre za noro situacijo. Hrvati arbitražne razsodbe ne želijo implementirati, ker jim tako ustreza, naši pa si prizadevajo, da bi uveljavili sodbo, ki je v našo škodo. Česarkoli se je levica zadnja leta lotila na zunanjem področju, je zamočila ...

Naj se v zadnjem delu dotakneva še slovenskega notranjepolitičnega dogajanja. Kako komentirate marčevsko odločitev predsednika SMC Mira Cerarja, da predčasno odstopi kot predsednik vlade? Je to beg pred odgovornostjo?
Ne. To je bil taktični manever, s katerim je skušal ustaviti uničujoče trende podpore.

Kako ocenjujte delo odhajajoče vlade, se pravi koalicijske vlade, ki jo sestavljajo SMC, DeSUS in SD?
Te vlade si ne bomo zapomnilii. Niso dobro opravili svojega poslanstva. Za dobro vlado je potrebna predana, sposobna in ne nazadnje dobro vodena ekipa odgovornih posameznikov. V tem mandatu bi se dalo veliko dobrega postoriti. Bila je prava klima za razvojni preboj. Izgubljena priložnost.

Pred državnozborskimi volitvami, ki bodo 3. junija, smo priče poplavi novih političnih strank. Kaj si mislite o Listi Marjana Šarca?
Še ena v vrsti »ad hoc« političnih strank. Glejte, ena od osnovnih nalog politične stranke je, da usposobi kader, ki bo v skladu s programom stranke in njeno vrednotno usmeritvijo vodil državo. Tega kadra ni mogoče ustvariti čez noč. Potrebna so leta intenzivnega dela. Od tega je odvisno, ali bo demokracija delovala ali ne.

Pri nas zadnja leta zmagujejo zasebne stranke, ki nosijo celo imena svojih formalnih lastnikov. Na hitro se potem ekipirajo za parlament in vlado. Takšne nebogljene, brez izkušenj in znanja, hipoma omreži, kot temu rečemo, globoka država in prek nekompetentnih ljudi v osrednjih institucijah z lahkoto upleni celotno državo. Na naslednjih volitvah se zgodba ponovi in krog je sklenjen. Cilj levih strategov je, da so ti novi obrazi čim bliže desnici, da odščipnejo del njenega volilnega telesa. Dovolj močno sporočilo je že, če bere berilo pri mašah. Za nekritičnega in demokracije manj veščega državljana je to dovolj prepričljivo.

Publicist Lenart Rihar je nedavno za Demokracijo dejal, da je »nastanek, forsiranje in volilni rezultat takih strank že samo po sebi grozljiv simptom težko bolne demokracije«. Se strinjate z njim?
Seveda. Zrela ali zdrava demokracija temelji na resnih in odgovornih strankah, ki so trajne, ne ad hoc organizacije. Po drugi strani pa je tudi res, da imamo tak sistem, ki spodbuja nenehno nastajanje novih in novih strank: slovenski davkoplačevalci še vedno plačujemo strančice, ki so dejansko usahnile, npr. propadle LDS, Zares, Pozitivno Slovenijo. Torej je to dober biznis. Močne in odgovorne stranke bolj kot ne životarijo, majhne pa neodgovorno zapravljajo javni denar.

Kakšne so možnosti za desnosredinsko vlado? Za njo morata poleg SDS in NSi parlamentarni prag obvezno prestopiti še SLS in Združena desnica. Poleg tega mora SDS doseči relativno zmago na volitvah, da bo imela možnost kot prva sestavljati vlado …
Cilj SDS ni le zmaga na volitvah, ampak sestava kompetentne vladne ekipe. Takoj, ko bomo dobili rezultate volitev, nas čakajo novi napori. Bil sem že zraven pri teh stvareh in vem, kako je. Čim manjši so potencialni koalicijski partnerji, več hočejo. Bilo bi idealno, če bi dobili popolnoma desnosredinsko vlado, a pripravljeni moramo biti tudi na druge možnosti.
A vendar, kar je v tem trenutku najpomembnejše: klima je podobna tisti iz leta 2004!

Kot predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS ste pred časom predstavili program za področje zunanje politike. Kakšna bo slovenska zunanja politika, če jo boste v naslednjem mandatu vodili vi?
To, da vodim zunanjepolitični odbor SDS, seveda še ne pomeni, da bom zunanji minister. Toda kdorkoli bo stopil v te čevlje, ga čaka težko delo, da bo saniral razmere. Mislim zlasti na povrnitev ugleda in verodostojnosti Slovenije v svetu, zlasti v EU in ZDA, pa tudi drugje. Seveda pa bodočega zunanjega ministra čaka še en trd oreh, to je ureditev odnosov s sosednjo Hrvaško.

(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.)

nazaj na vrh