Dr. Matej Makarovič: Odpadki, nafta in teroristi

  • Napisal  Demokracija
Gorelo je... Gorelo je... Foto: arhiv Demokracije

Po vrsti požarov v predelovalnih obratih in odlagališčih odpadkov od Vrhnike do Zaloga pri Novem mestu se je odprlo bistveno vprašanje, v kolikšni meri se pri nas resnično skrbi za čistočo zraka, voda in zemlje.

Ekološka tematika je tako dobila opaznejše mesto v slovenskem politično-medijskem diskurzu. Pohvalna je pristna skrb za okolje in iskanje ključnih odgovorov tako v civilni družbi, predvsem na lokalni ravni, kot tudi v delu medijev. A kot je pri nas običajno, so se temu takoj dodali še drugi elementi: od prizadevanj kakšnega posameznika, da bi za vsako ceno pritegnil pozornost nase, pa do prizadevanj najbolj prorežimskega dela medijske scene, da prav tako za vsako ceno zagovarja vladajočo politično opcijo.

A bolj kot ta slovenska vsakdanjost je zanimivo, da izrecno ekološka vprašanja navadno niso tista, ki bi delila glavnino slovenske politike. Edini in zadnji referendum na takšno temo – o trboveljski termoelektrarni TET 3 – je potekal še v prejšnjem stoletju. In slovenski javnopolitični diskurz se s temami, ki ne delijo političnega prostora po ustaljenih »levo-desnih« linijah, ne ukvarja prav veliko. V praksi to pomeni, da je reševanje takih vprašanj zato bolj neposredno prepuščeno uradnikom-birokratom kot pa politikom.

To je imelo celo nekatere prednosti. Brez trošenja energije za politične spore so bile sprejete nekatere prav zgledne rešitve. Ekološke subvencije na primer dajejo zelo dobro podporo investicijam zasebnikov. Slovenska država je s tovrstnimi subvencijami in krediti danes tako radodarna, da se nihče, ki si zmore kupiti nov avto srednjega razreda, pa čeprav na kredit, nikakor ne more več izgovarjati, češ da si ne more privoščiti električnega. Lahko kvečjemu prizna, da ima raje nafto. Slovenija je danes v takšnih ukrepih prav primerljiva s kakšno Norveško, le da jih – v nasprotju s slednjo – ne financira, kako ironično, iz črpanja nafte!

A kot vedno je tu tudi temnejša stran. Prepuščenost ekoloških zadev uradnikom zaradi odsotnosti tipičnih političnih delitev na tem področju je pomenila tudi manjšo javno pozornost. In s tem več priložnosti, da se stvari dogajajo pod mizo. Različni poslovni interesi so tako večkrat prevladali nad potrebami po varovanju okolja in ljudi. Tudi utemeljeni ugovori in celo protesti proti ekološko spornim ravnanjem so bili – spet ravno zaradi pomanjkanja »politiziranosti« teh tem na nacionalni ravni – večinoma omejeni na lokalno raven in tako bistveno laže nevtralizirani.

Takšen odnos do ekoloških vprašanj pa nas lahko udari tudi na precej nenavadne načine. Seveda je vrsta požarov v tako kratkem času na objektih podobne vrste lahko popolno naključje: najprej vrsto let nič posebnega, potem pa trije ali štirje zapored. Morda pa tudi ni. A ne glede na naključnost ali namernost teh dogajanj je učinek jasen: opozorjeni smo na problem, ki ni le rutinske narave in bo moral priti v samo jedro slovenske politike. Če bo njegovo reševanje omogočalo preseganje političnih delitev, še toliko bolje. Če ne, pa tudi prav – na delitve smo navajeni. V vsakem primeru gre za osrednji in usodni problem – na lokalni, nacionalni in globalni ravni.

Kot družboslovec se v tem vročem poletju raje ne bom na splošno spuščal v presoje, kolikšen del podnebnih sprememb in z njimi povezanih dosedanjih in verjetnih prihodnjih katastrof je posledica človeškega delovanja. Recimo, da se v tem zanesem na glavnino strokovnjakov z drugih področij, ki so večinsko prišli do precej podobnih spoznanj. Lahko pa namesto tega dodam nekaj o družbenih učinkih rabe fosilnih goriv.

Pred skoraj šestdesetimi je ameriški politični sociolog Seymour Martin Lipset postavil znamenito tezo o odvisnosti demokracije od gospodarskega razvoja. Ko država doseže določeno raven družbenega bruto proizvoda na prebivalca, praktično ni več mogoče, da bi ne bila demokratična. Obstaja le ena pomembna izjema: če bogastvo izhaja prvenstveno iz naravnih virov, predvsem nafte. Da je nafta eden od hujših sovražnikov demokracije, se je od takrat še večkrat potrdilo. Nafta danes pomaga vzdrževati diktature tako raznolikih avtokratov, kot so Salman al Saud v Savdski Arabiji, Vladimir Putin v Rusiji ali pa Nicolás Maduro v Venezueli.

Logika v ozadju je preprosta. V običajnih razmerah se rast blaginje povezuje z rastjo srednjega razreda, ki je glavni steber moderne demokracije. Če pa gospodarski uspeh izhaja iz nafte, se bogastvo in politična moč skoncentirata in ohranita pri ozki skupini, ki lahko z naftnim denarjem plačuje represijo za zatiranje nasprotnikov, podkupuje potencialne tekmece in širi svojo ideološko propagando. Še več, naftni denar lahko ohranja neverjetno moč v rokah najbolj nazadnjaških skupin, kot so vladajoči vahabiti v Savski Arabiji. Zato bi dolgoročno in globalno v boju za demokracijo ter proti islamskemu fundamentalizmu in terorizmu lahko vsak od nas naredil daleč največ, če bi bistveno zmanjšal rabo fosilnih goriv ...

(Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Demokracija, 10.8.2017)

nazaj na vrh