Dr. Dario Križ: Slovenci bi morali z veseljem živeti v Sloveniji in prevzeti odgovornost za lastno prihodnost.

  • Napisal  Miro Petek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Dario Križ (foto: Veronika Savnik) Dr. Dario Križ (foto: Veronika Savnik)

Dr. Dario Križ je Slovenec, ki živi na Švedskem. Rodil se je na Švedskem slovenskim staršem, ki so bili v času nekdanje Jugoslavije tako imenovani delavci na začasnem delu v tujini, ki pa tam niso bili začasno, ampak so tam ostali. Je tudi priznan znanstvenik, profesor, podjetnik, ne nazadnje častni konzul Republike  Slovenije v Lundu, kjer z družino živi in dela. Ponudila se nam je priložnost, da z njegovega gledišča spoznavamo Švedsko danes, sodobne dileme okrog migracij in seveda pogled z distance na Slovenijo. 

Najprej vprašanje, ki zelo zanima slovensko javnost: kako je danes na Švedskem, še posebej, kakšno je stanje glede migracij, s katerimi se v zadnjih letih ukvarjamo v vsej Evropi?

Predstavim lahko le svoj osebni pogled, ki temelji na mojih izkušnjah švedske družbe iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po mojem mnenju se je ta družba zelo spremenila zaradi dolgega obdobja intenzivnega priseljevanja. Švedska je bila stoletja uspešna država z dolgim ​​in uspešnim gospodarskim razvojem ter s stabilnim političnim sistemom. Nedavni imigracijski valovi so imeli velikanski vpliv na švedsko družbo kot celoto in so postali predmet nenehnih razprav tako v medijih kot med politiki. Prizadeta so bila številna področja družbe, vključno z varnostjo, izobraževanjem, zdravstvom, gospodarstvom in s politiko.

Stopnja kriminala na Švedskem je bila tradicionalno zelo nizka. Toda danes smo priča pogostim streljanjem s pištolami in avtomatskimi puškami. Minuli mesec je državo pretreslo gangstersko streljanje v mestu Malmö, kjer so ubili mlado mamo, sicer zdravnico, staro komaj trideset let, ko je na sprehodu držala v naročju svojega dojenčka. Usmrtitev mlade matere, ki je držala v rokah svojega sinčka, je bilo novo dno moralne in etične surovosti zločinov na Švedskem. Vendar je bilo doslej najhujše leto zločinov 2017, ko je bilo na Švedskem več kot 300 streljanj, v katerih je umrlo 41 ljudi, več kot 100 pa je jih bilo ranjenih. Zlasti Malmö, mesto, v katerem sem se rodil in kjer je približno toliko prebivalcev kot v Ljubljani, ima danes eno najvišjih stopenj strelskih napadov na prebivalca v Evropi.

Švedski izobraževalni kakor tudi zdravstveni sistem nista bila zasnovana za tako hitro rast prebivalstva, kot ga je povzročilo priseljevanje. Okrožja in občine imajo pravno in gospodarsko odgovornost za priseljence, ki pa jih na ta območja pošilja država. Sprva se je zdel priliv novih migrantov priložnost za gospodarski razvoj. Vendar pa je po zadnjih uradnih podatkih iz maja 2019 veliko okrožij in občin že poročalo o gospodarskih težavah zaradi nastalih stroškov, povezanih s priseljevanjem, zato so predlagali zvišanje davkov, da bi odpravili težave s financiranjem.

Struktura prebivalstva na Švedskem se zelo hitro spreminja, vendar švedska politika očitno še ostaja na okopih odprte  multikulti politike. Je ta politika za to skandinavsko državo sprejemljiva ali pa bo v prihodnje povzročila še večje težave?

Skozi zgodovinsko perspektivo je mogoče zelo preprosto ponazoriti številke o priseljevanu v primerjavi s številom prebivalcev. Švedska ima vladno statistično agencijo, tako imenovano Statistisko centralbyrån (SCB), ki zagotavlja uradne statististične podatke že od leta 1749. V letih 1880−1990 je Švedska doživela velik emigracijski val. Predniki moje žene so bili med tistimi, ki so se v tem času preselili iz Švedske v ZDA.

Po navedbah agencije SCB je bilo povprečno letno število priseljencev, ki jih je Švedska sprejela v časovnem obdobju 1875−1939, sedem tisoč oseb na leto. V obdobju 1945–1999 pa se je to povečalo na 39.000 oseb na leto. V zadnjem času se je to število povečalo z 82.000  (obdobje od  2000 do 2012) na 136.000 oseb na leto (leto 2013–2018). Leta 2013 pa je število priseljencev prvič preseglo število rojenih otrok na Švedskem. Od takrat se to razmerje ponavlja sleherno leto. Tako se struktura prebivalstva Švedske zelo hitro spreminja, kar je bilo v Evropi redko opaženo.

Pretežno homogeno švedsko prebivalstvo, ki sem ga spremljal v 70. letih prejšnjega stoletja, se je v samo 50 letih spremenilo v večkulturne grozde, ki znotraj družbe živijo ločeno. V švedski družbi so se pojavile konfliktne situacije, ki so se mi prej zdele značilne samo za nekatere družbe, na primer na Bližnjem vzhodu. Ti priseljenci sedaj živijo in prebivajo na Švedskem in menim, da Švedska nima čarobne palice, da bi lahko rešila ta vprašanja ali konflikte.

Če pogledamo podatke SCB, pa nam mora biti  jasno, da ta razvoj dolgoročno ni vzdržen. Število prebivalcev na Švedskem se za vedno spreminja, posledice preteklih migracijskih politik pa bodo naprej čutile prihodnje generacije.

Katero področje Švedske je danes najbolj nevarno? Je Lund, kjer živite, še tako varno mesto, da se lahko zvečer z ženo sprehodita skozi središče mesta?

Januarja letos je švedska policija objavila seznam šestdeset  občutljivih ali prizadetih območij na Švedskem. Dvaindvajset od teh območij je policija ocenila kot »posebej skrb zbujajoča«, kar bi lahko označil kot relativno nevarno. Policija opredeljuje ta »posebej skrb zbujajoča« območja po naslednjih merilih: prvič, da obstaja nepripravljenost za sodelovanje v sodnih postopkih (pri kaznivem dejanju priče zavračajo pričanje); drugič, policiji je težko oziroma skoraj nemogoče opravljati naloge na teh območjih, in tretjič, ta območja imajo do neke mere vzporedne strukture družbe in tudi povezave z ekstremizmom. Sprva so bili nevarni zločini skoraj izključno povezani s tremi največjimi mesti, zdaj pa se je to razširilo tudi na manjša mesta in tudi na podeželje.

Zadnjih sedem let naša družina živi v Lundu, ki leži približno 15 minut severno od Malmöja. Lund je majhno mesto s približno 90.000 prebivalci in z univerzo iz leta 1666 ter katedralo, staro 900 let. Kot eno starih univerzitetnih mest na Švedskem je že od nekdaj veljalo za varno mesto. Z ženo in s psom sva se lahko tudi zvečer sprehajala po mestu. V zadnjem letu ali nekaj več pa so se zgodili oboroženi ropi, bili smo priča bombnim eksplozijam, zažgani so bili avtomobili in bili so primeri posilstev. V zadnjih nekaj mesecih ali kar v zadnjem letu dni se nočnim sprehodom po mestu že izogibamo. Da bi se izognili težavam, mora prebivalec tako počasi sprejemati spreminjajočo se družbo in se prilagajati tem spremembam. Če se ozrem nazaj, na zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sem kot najstnik odraščal v Malmöju, bi se lahko sam sredi noči povsem varno sprehajal po vsem mestu. Celo skozi Rosengård, ki ga sedaj policija opredeljuje kot eno od »posebej skrb zbujajočih« območij. Danes pa to ni več mogoče.

Ko sem bil pred dvema desetletjema prvič v Stockholmu, so mi domačini pripovedovali, da so storilci  kriminalnih dejanj pretežno iz balkanskih držav; tako so sklepali glede na poročila v medijskih črnih kronikah. Danes se to očitno seli na novodobno  migrantko populacijo.

Težko bi našli kakšne statistične podatke o kriminalu na podlagi etične pripadnosti, saj je raziskovanje tovrstnih tem zaradi politične korektnosti zelo občutljivo. Toda po priseljevanju iz balkanskih držav sredi devetdesetih je Švedska sprejela veliko večje število priseljencev iz Azije in Afrike. V zadnjem znanstvenem poročilu Švedskega nacionalnega sveta za preprečevanje kriminala, ki je bilo objavljeno leta 2005, je bilo ugotovljeno, da so policisti največ preiskav zaradi kriminalne dejavnosti opravili pri priseljencih iz nekaterih delov Afrike in zahodne Azije. Današnji zločini so tudi spremenili svoj značaj, postajajo vse bolj pogosti in brutalni, priča smo napadom z avtomatskimi puškami, posilstvom tolp, podtaknjenim bombam, požigom avtomobilov in podobno.

Ali je aktualna švedska politika sposobna obvladovati nastale razmere, ali imajo kakšno vizijo, kakšno Švedsko nameravajo zapusti prihodnjim generacijam?

Rekel bi, da je močno politično soglasje temeljni kamen švedske družbe že vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Migracijske politike so temeljile na soglasju v parlamentu. Vendar je v zadnjih desetih letih postajala vse močnejša nova protimigrantska stranka, to so Švedski demokrati, ki sedaj zasedajo skoraj 20 odstotkov sedežev v parlamentu. S tem je razpadel politični konsenz, kar ne omogoča oblikovanja povsem leve ali povsem desne večine. Za takšno politično ozračje na Švedskem ni tradicije, tako uveljavljene politične stranke kot tudi večje medijske družbe so zmedene, kako krmariti po takšnem scenariju. Vladajoče stranke dajejo velike koncesije, da bi oblikovale vlado, volivci pa so nezadovoljni s strankarskimi voditelji.

Zaradi problematičnih razmer sedaj švedska politika uvaja nadzor na meji in za boj proti kriminalu namenja več denarja tudi policiji. Vodilna vladna stranka Socialni demokrati je imela za cilj najnižjo brezposelnost v EU, kar bi po njenem tudi preprečilo razvoj nevarnih območij, ki sem jih prej omenjal. Vendar se je pet let po predstavitvi tega njihovega cilja brezposelnost na Švedskem povečala na 7,1 odstotka, kar je ena najvišjih stopenj v EU. Čeprav je bilo gospodarstvo na Švedskem v tem obdobju zelo uspešno, je bilo zaradi velikega priseljevanja težko najti delo za vse te migrante zaradi njihove nizke izobrazbene stopnje in kulturnih razlik.

Vsaj 20 let je švedska vlada prodajala vizijo, da bo dobra integracijska politika rešila težave, povezane s priseljevanjem, hkrati pa bo zaradi velikega priliva ljudi imelo dolgoročno korist tudi švedsko gospodarstvo. To, kar danes opazujem na Švedskem, pa je ravno nasproten razvoj. Velik migracijski val je močno pritisnil na vse sektorje švedske družbe. Hkrati integracija ne daje želenih rezultatov, zaradi česar se mora švedska družba prilagoditi novi. spreminjajoči se multikulturni realnosti.

Ali največji mediji pošteno obveščajo prebivalce o dogodkih v državi ali pa skušajo mediji in novinarji kakšne incidente tudi prikrivati? Pri tem so tudi na Švedskem najbrž aktualni drugi medijski kanali, predvsem socialna omrežja. 

Opažam, da etablirani mediji pokrivajo večino dogodkov v državi, vendar sistematično predstavljajo zelo ozek pogled. Razlog za to pristranskost je izogibanje promociji populizma in rasizma. O žrtvi in njihovi družini mediji pogosto poročajo zelo obširno, vendar hkrati ne navajajo dejstev, ki so povezana z osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Mislim, da to vodi v polarizacijo javne razprave, kajti če kdo ne soglaša s to specifično perspektivo, potem v medijih tvega demonizacijo. Po mojem mnenju se tudi zaradi tega ljudje vse bolj poslužujejo alternativnih medijskih kanalov različnih kakovosti, vključno s socialnimi omrežji, kjer so v razpravi lahko predstavljeni različni pogledi.

Rodili ste se na Švedskem, vaši starši pa so bili del tistega vala delovne migracije iz nekdanje Jugoslavije, ki je bila na Švedskem tudi zelo cenjena. Ostali ste na Švedskem, kjer delate imenitno kariero. Če nam lahko zaupate: zanima nas, kako ste kot priseljenci živeli na Švedskem, kako vas je to okolje sprejelo, koliko ste obiskovali Slovenijo, kako so vam starši predstavljali Slovenijo? 

Ko so moji starši sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja prispeli na Švedsko, je Švedska aktivno zaposlovala delovno silo iz tujine. Švedska industrija je potrebovala delovno silo, kar je tudi spodbudilo migracije iz južne Evrope. To je bila situacija win-win: bile so koristi tako za švedsko industrijo kot za migrante, ki so iskali delo. Moji starši so dobili delo že nekaj tednov po prihodu na Švedsko.

Zelo sem zadovoljen in hvaležen švedski družbi, ki mi je ponudila priložnost za odlično izobrazbo, spodbudila moj osebni razvoj in mi ponudila priložnosti tako na akademskem področju kot tudi v podjetništvu. Odraščal sem v Malmöju, doma smo govorili slovensko, kot mlad fant pa sem obiskoval osnovno šolo Rosengård. Ta šola je danes na enem najzahtevnejših območij na Švedskem. Takrat sva bila v razredu kakšna dva učenca s tujim poreklom in verjamem, da je bilo to ključno zame, da sem se uspešno naučil švedščine. Takrat je bil velik družbeni pritisk, da se točno in pravilno naučimo švedskega jezika ter da se prilagodimo švedskemu načinu življenja. Za vse to sem danes zelo hvaležen.

Moja družina se je prilagodila švedski družbi, hkrati pa smo doma v družini ohranili zelo močno slovensko identiteto. Poleti smo v Sloveniji preživljali čudovite počitnice in moji starši so vedno s ponosom in zelo pozitivno govorili o domovini. Vselej smo bili žalostni, ko smo morali zapustiti Slovenijo in se vrniti domov v Malmö.

Ja, prav v tem je velika razlika med migracijami v času, ko so šli na Švedsko vaši starši, in današnjimi migracijami. Takratni migranti so se skušali čim prej integrirati v novo družbo, niso se asimilirali, ker so še vedno govorili svoj jezik in negovali svojo kulturo. V zadnjih letih, ko imamo val nezakonitih migracij, pa se  ustvarjajo vzporedne družbe in videti je, da novodobnih migrantov integracija ne zanima.

Osebno se skušam izogibati rabi terminov, kot sta integracija in asimilacija, saj sta oba politično nabita izraza in pomenita različne stvari za različne ljudi. Raje imam znanstveni izraz, to je prilagoditev, kar pomeni spremembo ali proces sprememb, s katerimi neki organizem postane primernejši za tisto okolje. Skupina priseljencev, ki so ji pripadali moji starši, se je prilagodila švedski kulturi in švedskemu načinu življenja, hkrati pa so znotraj družine in ob stikih z drugimi Slovenci v kulturnih društvih ali v cerkvi ohranili svoj jezik. Kadar pa so bili v stiku s švedsko družbo, so sprejeli njihove običaje in iz spoštovanja do tega novega okolja, kjer so živeli, v pogovorih kar samodejno prešli na švedski jezik.

Danes lahko priseljenci v švedski družbi v celoti preživijo brez prilagoditve, saj imajo s svojim jezikom dostop v šolah, pri plačevanju davkov, na volitvah, v bolnišnicah in trgovinah. Družba se osredotoča na to, da poskuša priseljencem olajšati bivanje, namesto da bi jih spodbujala k učenju švedskega jezika in kulture. Kot sem že omenil, se švedska družba prilagaja priseljencem in ne obratno. Če pa se priseljenci ne prilagodijo okolju in ne sprejmejo švedskega jezika in kulture, si težko zagotovijo uspešno življenje.

Ko spoznavam vašo bogato akademsko kariero, prebiram objave v znanstvenih revijah po svetu in gledam vašo poklicno pot, lahko izpostavim vaše uspehe na področju veterinarske diagnostike. Dobra diagnostika je prvi korak k uspešnemu zdravljenju.

Celotno akademsko kariero, od doktorata leta 1994 do docenture leta 2004, sem opravil na Univerzi v Lundu. Tudi moja žena je opravila  doktorat iz biokemije na Univerzi v Lundu, skupaj pa od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja akademsko sodelujeva pri diagnostiki krvi. To najino delo je pripeljalo do številnih znanstvenih publikacij in odobrenih patentov. Naša strast je bila graditi in vlagati v visokotehnološka zagonska podjetja. Kar nekaj teh je tudi našlo pot na švedsko borzo. V zadnjem času pa se osredotočamo na diagnostiko krvi v veterinarski medicini, ki zaradi vse večje ozaveščenosti o zdravstvenem varstvu živali postaja vse večji svetovni trg.

Slovite po svoji inventivnosti, razvijate povsem nove izdelke, hkrati pa poskrbite tudi za njihovo proizvodnjo. Združujete inovacije in podjetništvo. Vaš trg je seveda globalen.

Vsa visokotehnološka podjetja, ki želijo pritegniti kapital, se morajo usmeriti na svetovni trg. Vendar je prvi korak vedno delo na lokalnem trgu. Ta trg terja manj naložb, hkrati pa lahko zagotovi dragocene informacije za prihodnjo širitev in pridobitev razvojnega kapitala.

Kako vi osebno ali vaša skupina strokovnjakov sodelujete s slovenskimi znanstvenimi, univerzitetnimi in strokovnimi institucijami? Ste v svoji dosedanji karieri imeli kaj stikov? Je bilo kaj zanimanja za prenos znanja z vašega inštituta v Slovenijo?

Imel sem veliko stikov s slovenskimi podjetji, tako osebno kot tudi v imenu podjetij, s katerimi sem sodeloval. Nekateri stiki so se odražali v prenosu znanja, dogovorov o distribuciji, tehničnem sodelovanju in proizvodnji v Sloveniji. Videl sem več dobrih slovenskih podjetij, vendar menim, da je treba število takih podjetij občutno povečati. Navdušen sem na primer nad delom visoko tehnološkega podjetja BIA Separations v Ajdovščini ter nad njegovim ustanoviteljem in generalnim direktorjem dr. Alešem Štrancarjem.

Poznate Švedsko, poznate ZDA, saj je vaša žena iz Amerike, tako da ste vsaj enkrat na leto dlje časa tam; poznate pa tudi Slovenijo, saj imate tukaj sorodnike in stanovanje. Lahko med temi državami potegnete primerjave? Smo Slovenci lahko srečni, da živimo v Sloveniji?

Res je, da sem z osebnimi izkušnjami dobro spoznal Švedsko, ZDA in Slovenijo. To mi je dalo tudi širši pogled na razvoj slovenske družbe. Včasih se mi zdi, da v Sloveniji vlada apatija in pomanjkanje zaupanja v prihodnost, česar na Švedskem in v ZDA ne opažam. Slovenija je ena najlepših držav na svetu in ima ogromen potencial. Imamo fantastično in raznoliko naravo ter številne trge v sosednjih državah. Slovenci bi morali z veseljem živeti v Sloveniji in prevzeti odgovornost za lastno prihodnost. Če tega ne bomo storili, bomo z odseljevanjem tudi v prihodnje izgubljali mlado generacijo in to me skrbi. Da bi se temu izognili, se mora politika osredotočiti na to, da olajša rast lokalnega podjetništva. Rast lokalnih podjetij je edino, kar lahko dolgoročno zavaruje slovenske nacionalne in gospodarske interese.

Ste častni konzul Republike Slovenije v Lundu. Kakšno je zanimanje v vaših krogih za Slovenijo?

Kot častni konzul Republike Slovenije v zadnjih petih letih doma prirejam različne prireditve, kot je Prešernov dan, s slovensko skupnostjo zaznamujemo državne praznike, hkrati pa tudi promoviramo slovensko kulturo na Švedskem. Z vključevanjem različnih posameznikov in organizacij smo razširili krog prijateljev Slovenije. Zelo pogosto opažam, da Slovenija na Švedskem ni dovolj prepoznana. Vendar pa se tisti, ki so obiskali Slovenijo, vračajo s pozitivnimi izkušnjami. Z ženo sva pred leti gostila tudi rojstnodnevno zabavo na Bledu s številnimi gosti iz tujine, s katerimi smo tudi skupaj raziskovali Slovenijo. Glede na njihove reakcije lahko sklepam, da je za našo zeleno deželo veliko zanimanje, mi pa moramo dobro poskrbeti za našo domovino in za naše prihodnje generacije.

BIOGRAFIJA

Dr. Dario Križ se je rodil slovenskim staršem na Švedskem, kjer danes v Lundu z družino tudi živi. Na Univerzi v Lundu, kjer je docent, je leta 1994 doktoriral iz biokemije, vso svojo znanstveno in akademsko kariero pa se ukvarja z diagnostiko krvi, v zadnjem času predvsem z diagnostiko krvi v veterinarski medicini. Skupaj z ženo, ki ima prav tako doktorat iz biokemije, sta v teh letih opravila številne raziskave in mnoge inovacije, ki so sedaj uporabne po svetu. Njegova znanstvena biografija je izjemno obsežna, v znanstvenih krogih pa je njegovo delo zelo pogosto citirano. Je tudi častni konzul Republike Slovenije.

(Intervju je bil objavljen v reviji Demokracija, 24. oktobra 2019.)

nazaj na vrh