Dr. Breda Mulec za Demokracijo: Komunistični totalitarni sistem je pač naredil svoje!

Breda Mulec Breda Mulec Foto: arhiv Demokracije

Z dr. Bredo Mulec smo se pogovarjali o njeni knjigi Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci, ki je nedavno izšla pri naši založbi. Avtorica je habilitirana predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju.

Rodila se je 29. maja 1975 v Mariboru. Diplomirala je na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Magistrirala je na Fakulteti za politične znanosti, pravo in javno administracijo Univerze v Atenah (2001) in na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru (2002). Osrednji poudarek obeh magistrskih študijev je bil na varstvu manjšin in evropskih integracijah. Doktorirala je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani iz ekonomske analize prava in evropskih integracij. V letih 2001 in 2002 je sodelovala z Inštitutom za etnične, regionalne in sociološke študije-ECERS v Mariboru in organizacijo ISCOMET, kjer se je ukvarjala z manjšinsko problematiko v Sloveniji in po Evropi. Leta 2002 se je za nekaj let zaposlila v Državnem zboru RS, kjer je bila sekretarka Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. V obdobju 2007–2009 se je kot voditeljica Sektorja za pravne zadeve in vodenje javnih naročil na Ministrstvu RS za okolje in prostor tudi v praksi ukvarjala s področjem evropske kohezijske politike. V letih 2009−2013 se je na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ukvarjala s strateškimi projekti, s poudarkom na kroženju možganov. Od 18. februarja 2013 vodi Sektor za investicije in ekonomsko upravljanje na Ministrstvu RS za okolje in prostor. Sodeluje pri pedagoškem delu v okviru predmetov pravo javnih služb, pravna ureditev javne uprave in upravno poslovanje s Fakulteto državnih in evropskih študij v Kranju ter z Upravno akademijo v Ljubljani v okviru Prava Evropske unije in ureditve evropskih in državnih institucij. Njeno raziskovalno delo na FDŠ je vezano na področje javne uprave.

Gospa Mulčeva, pred dnevi je pri naši založbi izšla vaša knjiga, ki nosi naslov Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci. Kako ste prišli na idejo, da bi napisali knjigo na to temo?

Na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju predavam študentom predmete s področja javne uprave. Po službi in ob drugih obveznostih poslušati še predavanja o suhoparnih temah terja od študentov prav gotovo dodatni napor. Zato sem hotela predavanja poživiti s kakšnimi zanimivimi zgodbami. V Zgodovinskem arhivu Celje hranijo sodne spise o disciplinskih prestopkih javnih uslužbencev iz obdobja med obema vojnama. Tam sem našla tudi sodni spis, ki se nanaša na disciplinski postopek, ki ga je zoper direktorja zdravilišča Rogaška sprožil sam podžupan. Direktor zdravilišča naj bi bil napisal in objavil v časopisu, da ima podžupan toliko barv, da jih ni mogoče izprati niti z zlatorogovim milom. Članek je nalepil na lepenko in ga obesil na drevo, da so se mimoidoči lahko seznanili z vsebino. Upravno sodišče, tiste čase pristojno tudi za disciplinske prestopke, o zadevi ni hotelo odločati, saj naj bi bilo razžaljenemu podžupanu prisodilo odškodnino za razžaljeno čast že tiskovno sodišče. To me je pritegnilo in čisto po naključju sem v drugih arhivih odkrila tiskovne tožbe ...

Pri pisanju knjige ste se naslonili na več vrst gradiva.

Neprecenljiv vir je bilo predvsem gradivo, ki se je ohranilo v Mariborskem pokrajinskem arhivu in Arhivu Republike Slovenije, ki nosi oznako »tiskovne zadeve«. Tiskovne tožbe so bile sprožilec kazenskih postopkov zaradi razžalitev časti. Glede na to, da vsi kazenski spisi sodijo med osebno občutljive podatke, se o teh zelo zanimivih sodnih spisih prej niti ni moglo razpravljati. Takšno gradivo postane dostopno za javnost šele 75 let po svojem nastanku ali 10 let po smrti posameznika, na katerega se podatki nanašajo. In tako so spisi obležali na prašnih policah vse do današnjih dni. Nihče o teh zgodbah še ni pisal. Še posebej zanimivi so tisti, ki se nanašajo na razžalitve funkcionarjev, državnih uradnikov in drugih javnih uslužbencev, ki so bile izrečene v tisku. In tukaj sem našla spise, kjer kot glavni junaki nastopajo danes zgodovinske osebnosti kot na primer poslanec Josip Benko, dramaturg in literarni kritik Josip Vidmar, pesnik Oton Župančič, škof dr. Gregorij Rožman. Pisana druščina torej.

In seveda, glede na to, da je bilo največ razžalitev izrečenih v tisku, pri svojem delu nisem mogla prezreti medvojnih političnih in drugih strokovnih časopisov. In teh resnično ni bilo malo ...

Časovno ste se omejili na obdobje med obema svetovnima vojnama. Zakaj? Ali zato, ker po drugi svetovni vojni Slovenci »uradno« nismo bili več sprt narod?

Včasih se ni mogoče znebiti občutka, kot da se je vse skupaj začelo šele leta 1945. Mislim na ključno zgodovino Slovencev. Toda duh tega časa med obema vojnama je zanimiv, poseben. Tudi za nas, Slovence. V teh zgodbah sem našla veliko vedrega duha, lucidnih medsebojnih obračunavanj med politiki, javnimi uslužbenci in uradniki. Tudi tožbe, ki so jih sprožali zaradi razžalitve časti, in sodni spisi izražajo intelektualno kritiko in luciden dvoboj z mnogo humorja. Liberalci so napadali klerikalce, klerikalci pa liberalce ...

Tiskovne tožbe so takoj po drugi svetovni vojni izpodrinile zasebne tožbe gospodinj, čistilk, frizerk in mizarskih pomočnikov. Komunistični totalitarni sistem je pač naredil svoje. Javni uslužbenci in funkcionarji se vsaj v »javnosti« niso več žalili. Tako bi lahko rekli, da po vojni vsaj »uradno« Slovenci nismo bili več sprt narod. Vlogo upornega in bojevitega posameznika prevzamejo množice. Slišati je bilo mogoče samo še pozitivni, »spodbudni« blebet v uradnih časopisih in na radiu, in to celo takrat, kadar so opisovali kakšen potres, in kot je rekel Brodski, nikoli nisi dobil nobenih podatkov o žrtvah ...

V knjigi ste vzeli pod drobnogled tiskovne tožbe, ki so bile, kot ste zapisali, »sprožilec kazenskih postopkov zaradi razžalitve časti«.

Tiskovne tožbe so se v tem obdobju docela razvile. Novo ureditev tiskovnega prava, enotno za vso državo, je 8. avgusta 1925 prinesel zakon o tisku. V prvem planu so bile uperjene proti žaljivemu piscu, če ta ni bil znan, pa proti odgovornemu uredniku. Značilnost teh tiskovnih tožb je bila, da se je ves kazenski postopek odvil zelo hitro. Ne tako kot danes, ko sodni postopki puščajo obdolženca ali žrtve kaznivih dejanj v negotovosti tudi po več let. Pa še takrat pogosto ni sodnega epiloga.

Sodišče je tako moralo prejeto tožbo še isti dan izročiti preiskovalnemu sodniku kot »nujen predmet«, ta pa jo je bil dolžan v štiriindvajsetih urah posredovati tožencu z nalogom, naj toženec v osmih dneh predloži odgovor na tožbo. V tem odgovoru je toženec podal svojo obrambo in predlagal izvedbo dokazov. Toženčeve navedbe in dokaze je sodišče sporočilo tožilcu še isti dan, ta pa je lahko nasprotne dokaze predložil v roku, ki ga je določil preiskovalni sodnik. Sodišče je imelo možnost, v smislu pospešitve postopka, že na podlagi odgovora na tožbo pozvati tožilca, da v treh dneh vloži obtožnico in na tej podlagi takoj odredi glavno obravnavo. Praviloma pa se je pred glavno obravnavo izvedla preiskava. Preiskovalni sodnik je zaslišal toženca in priče ter izvedel druge predlagane dokaze, nato izročil spise sodišču, to pa je v senatu treh sodnikov odločilo, ali se toženec obtoži ali ne. V primeru pozitivne odločitve je moral tožilec vložiti obtožnico v treh dneh, nato pa v petih, če je bilo treba vabiti priče, pa v desetih dneh odrediti glavno obravnavo.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh