Dr. Anton Stres za Demokracijo: Avtoritarna in z ideologijo obremenjena oblast praviloma zlorablja šolo za pranje možganov novih generacij!

  • Napisal  Prof. dr. Anton Stres
Z ideologijo obremenjena oblast praviloma zlorablja šolo za pranje možganov Z ideologijo obremenjena oblast praviloma zlorablja šolo za pranje možganov Foto: Urban Cerjak

Kaže, da levičarski poskus spreminjanja ustave z namenom, da izigra odločbo ustavnega sodišča v zadevi financiranja zasebnih osnovnih šol, ni uspel. Toda bistvo problema ostaja.

Dvetretjinska večina levičarskih poslancev, ki se je sestavila z namenom, da raje spremeni ustavo, kakor da izvrši razsodbo ustavnega sodišča, ki jo vlada in parlament že tako tri leta (sic!) ignorirata, se je namreč razgalila v vsej ideološki zadrtosti, politični in pravni nekulturi in neprimernosti za opravljanje funkcije v državnem zboru. Ta je namreč zavezan načelom ustavne demokracije, kjer ustava drži na vajetih skomine večine.

Po svoje pa to niti ne preseneča, saj se je sedanji parlament sestavil takšen, kot je, z zavajanjem volivcev s političnim sodnim procesom v zadevi Patria. Nič čudnega, da si isti centri moči niso pomišljali naskočiti niti ustave, če so si dovolili potegavščino do volivcev in ogrozili legitimnost volilnega izida. 

Zanje je tudi ustava podrejena njihovi ideologiji in politični samovolji, čeprav sta vloga in smisel ustave prav obratna. Ustava je zadnji branik svobode pred diktaturo večine. Spoznanje, da imamo glede na temeljna načela demokracije tako pomanjkljivo politično kulturo in prakso, navdaja človeka z zgroženostjo.

Svetla plat pa tudi zlonamernost in hinavščina

Izkazalo se je, da se pri nas vendarle krepi pravna in politična kultura, kajti levičarska revolucionarna večina se je morala umakniti pod pritiskom iz strokovnih krogov. Protagonisti verjetno niso pričakovali takega odziva, drugače se v to pustolovščino ne bi podali. Seveda je s tem dobljena samo ena bitka, ne pa vojna, kajti isti ljudje že iščejo druge poti, da bi na videz zadostili zahtevam ustavnega sodišča, zasebne šole – posebno še katoliške – pa še naprej diskriminirali in zatirali, in to celo še bolj kakor doslej.

S tem pa razkrivajo svojo zlonamernost in hinavščino, verolomnost in lažnivost. Zlonamernost, ker bi radi po črki (formalno) izpolnili zahtevo ustavnega sodišča, dejansko pa obšli cilj, ki ga je imelo sodišče pred seboj. Ta cilj pa je zagotavljanje enakopravnosti vseh šolarjev in njihovih staršev ne glede na to, kakšno šolo obiskujejo.

Hinavščina, ker imamo živo pred očmi nekatere politike, ki vodijo ta proces, kako so se še pred kratkim sprehajali po vatikanskih hodnikih in zagotavljali, da bodo rešili vsa odprta vprašanja oziroma da takih vprašanj sploh ni. Verolomnost in neverodostojnost, ker so obljubljali, da se bo odločba ustavnega sodišča spoštovala. Lažnivost pa prihaja na dan iz vseh zagotavljanj, da jim gre le za zagotavljanje kakovosti javne šole.

Ker vemo, da je vseh šolarjev, ki obiskujejo zasebne osnovne šole, okrog 1 odstotek v primerjavi z njihovimi vrstniki v javnih šolah, se človek nujno vpraša, na kakšnih trhlih nogah pa stoji potem javna šola, če jo lahko ogroža tako skromna peščica zasebnih šol. Kdo lahko v luči tega dejstva verjame voditelju socialdemokratske parlamentarne skupine, ko na televiziji dopoveduje, da nima nič proti katoliškim šolam?

V resnici pa je v ozadju prav to: laicistična (ne laična!) ideologija, po kateri je treba med Cerkvijo in družbo izkopati nepremostljiv jarek in potisniti vernost v najstrožjo zasebnost, kakor da je ni in kakor da ne bi – spet v ustavi – pisalo, da je tudi javno izpovedovanje vere svobodno.

Tem ljudem ne bo nikoli mogoče dopovedati, da mednarodni sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo izhaja iz kooperativnega temeljnega načela, ko pravi, da sta država in Cerkev med seboj neodvisni in samostojni, se pa »zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v svojih medsebojnih odnosih in k sodelovanju pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega« (1. člen). Izločevanje Katoliške cerkve iz javnega prostora je torej v odkritem nasprotju z načelom sodelovanja, h kateremu se je Republika Slovenija zavezala z mednarodnim sporazumom, ki ima veljavo, primerljivo z ustavo.

Dva naglavna greha zasebnih šol

Prvi razlog za ta negativni odnos do katoliških in podobnih šol je prav gotovo v sami njihovi »zasebnosti«. Kajti levica je po svoji naravi kolektivistična. To se je lepo videlo iz predvolilnih izjav predsedniškega kandidata Šarca, ko je zagovarjal »močno državo«. To je živo nasprotje moderne in svobodoljubne politične teorije.

Če pa še vemo, da smo Slovenci v samem vrhu tistih Evropejcev, ki vse pričakujejo od države, je razumljivo, da je tako govorjenje ljudem všečno in politično donosno. Težko je razumeti, kako se je lahko tako spridil značaj naših ljudi, ki poznajo pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!

Kdo je Slovencem ubil samozavest, zaupanje vase, lastno pobudo? To sicer ne velja za vse, posebno ne za tiste, katerim se je treba zahvaliti, da se gospodarstvo obrača na bolje. Toda odstotek državljanov, ki jih je socializem tako pohabil, da vse pričakujejo od (partijske) države, je očitno velik, prevelik. Zato tak odpor do vsega, kar je zasebno. K temu je treba še prišteti nevoščljivost do tistih, ki so v osebni pobudi uspešni.

Ko gre za šolo, pa nastopi še dodaten razlog. Avtoritarna in z ideologijo obremenjena oblast praviloma zlorablja šolo za pranje možganov novih generacij. Tudi zato je slovenska družba ideološko tako zaznamovana in obremenjena.

Če na vsakem koraku trčimo ob rdečo levičarsko  miselnost in nam jo vsiljujejo ne samo ideološko uglašeni mediji, ampak celo del same kulturniške srenje, ki bi po naravi ustvarjalnega duha morala biti odprta, brez predsodkov, strpna in pluralna, je razumljivo, da se hočejo nosilci tega kulturnega boja še posebej globoko vkopali v šolski sistem.

Sicer so se že, sedaj samo budno pazijo, da jim tega rezerviranega lovišča, kjer lovijo mlade duše, ne bo zmotil noben nepoklican tekmec. Tudi enega samega pednja, enega samega odstotka tega lovišča se mu ne sme prepustiti. Za slovensko kulturnobojniško politično kliko je to prioriteta. Se tudi razume, saj že postajajo drugi poligoni ideološkega nasilja manj zanesljivi…

Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!

Prof. dr. Anton Stres, rektor Katoliškega inštituta

nazaj na vrh