Dr. Andrej Umek za Demokracijo: »Veste, kaj je bil Voljčev oče? Osebni likvidator v službi Franceta Popita.«

Dr. Andrej Umek (foto: Polona Avanzo) Dr. Andrej Umek (foto: Polona Avanzo)

Dr. Andrej Umek je v intervjuju za Demokracijo med drugim povedal, da ima Slovenija ogromno islamskih skrajnežev, ker smo znotraj schengena najbližja država Bosni. Prav tako nam je pokomentiral sprejeti proračun, kje se skrivajo anomalije v zdravstevnem sistemu ter pokojninsko reformo, ki to sploh ni. V nadaljevanju objavljamo del pogovora.

(...)

Se bi strinjali z mnenjem, da je pokojninska »reforma« popolna prevara? Ob tem si bodo pokojnino v glavnem dodatno zviševali birokrati, proizvodni delavci pa so že zdaj po 60. letu nadpovprečno brezposelni.
Zadnja pokojninska reforma ni reforma. Sedanjih upokojencev to ne zadeva. Ta reforma, če ji lahko tako rečemo, bo začela zadevati upokojence po letu 2025, ko te vlade že nikjer več ne bo. Da celotno reformo preložiš na prihodnje vlade, je popolnoma nesprejemljivo. V Sloveniji imamo fenomen − kot povsod v Evropi in razvitem svetu −, in sicer, da se pričakovano življenjsko obdobje podaljšuje, zato bi se morali vprašati, s kakšnim pokojninskim sistemom in za kolikšno pričakovano življenjsko dobo si bomo zagotovili dostojno pokojnino. Pri nas se obdobje, ki ga ljudje povprečno preživijo v pokoju, bistveno podaljšuje v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Ko je bil sprejet odlok o štiridesetih letih delovne dobe, so se ljudje manj izobraževali, v delovno razmerje so stopili pri osemnajstih letih, kar pri štiridesetih letih delovne dobe pomeni, da so se upokojevali pri 58 letih. Takrat je bila pričakovana življenjska doba 70 let. Se pravi, da si imel pred sabo približno deset let pričakovane pokojninske dobe. Danes se je z različnimi olajšavami delovna doba še zmanjšala. Sam dostikrat slišim ljudi, ki pravijo, trideset let sem delal in imam slabo pokojnino. Ja, čakajte malo. To je fenomen, o katerem je treba razmisliti: koliko si lahko privoščimo, kakšna naj bo pričakovana življenjska doba ob upokojitvi. In za to življenjsko dobo, za to prejemanje dostojne pokojnine moram nabrati denar. Druga težava pa je v neprilagojenosti izobraževanja trgu dela. V Sloveniji se na univerze vpisuje 75 odstotkov mlade generacije. Od tega jih približno 32 odstotkov nikoli ne konča študija. To so ljudje, ki zelo pozno vstopajo v redno delovno razmerje, zato so pokojninsko zelo ogroženi. Ti bodo delali na študentske napotnice, kolikor časa bodo lahko, izkoriščali bodo ta sistem, saj jim daje finančno boljše rezultate. Preostalih 40 odstotkov mladih, ki diplomirajo, pade med zaposljive in nezaposljive poklice, kjer jih izgubimo še 10 do 15 odstotkov. Tako pridemo do tega, da je 40 do 50 odstotkov mlade generacije težko zaposljive ali nezaposljive. Ti pozno vstopajo v delovno razmerje, nekateri poklici imajo prekarne zaposlitve. Prekarci so rezultat dveh stvari: izobraževanje ni prilagojeno trgu dela, druga stvar pa je to posledica toge delovne zakonodaje. Če gledate analizo Svetovnega gospodarskega foruma o Sloveniji, boste videli, kaj Slovenijo najbolj omejuje pri boljšem gospodarskem razvoju: vodenje podjetij, pretirana obdavčitev in pretoga delovna zakonodaja.

To so torej anomalije našega gospodarstva.
Tako je. To je zato, ker v Sloveniji nismo nikoli naredili resne tranzicije. Še en primer vam bom povedal. Ko smo leta 1992 izgubili volitve, kaj je bil prvi ukrep Drnovškove vlade? Modificiral je zakon o lastninjenju in denacionalizaciji z beneficiranim notranjim odkupom. Drnovšek je takrat razvrednotil celotno delo Demosa s certifikati, ki pa nenadoma niso imeli več protivrednosti. Prav tako je Drnovšek omogočil svoji politični eliti, ki je bila takrat na direktorskih položajih, beneficiran notranji odkup. Neka tovarišica ali gospa, ki je bila med pametnejšimi, je dobila nekontroliran kredit pri Ljubljanski banki, kamor je Drnovšek postavil Marka Voljča. Veste, kaj je bil Voljčev oče?

Ne.
Osebni likvidator Franceta Popita. Da boste vedeli, kako te zveze delujejo.

Grozljivo.
A vrniva se h kreditu tovarišice, ki je potem z njim kupila na primer delnice Zavarovalnice Triglav, in ker je bila pametna, je naslednji dan na borzi te delnice prodala in odplačala kredit. Ostala pa je z milijonskim premoženjem. Takega ropa si Slovenija ni mogla privoščiti.

(Celoten intervju z dr. Andrejem Umekom si preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh