David Tasič na shodu v podporo Strehovcu: "Na našem tožilstvu se je spet pojavil pogojni refleks preganjanja ljudi, ki niso 'na liniji' in niso 'naši'!"

David Tasič (foto: Matic Štojs Lomovšek) David Tasič (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Objavljamo današnji govor, ki ga je imel David Tasič na zborovanju v podporo dr. Tadeju Strehovcu.

 

 

Dragi prijatelji, podporniki svobode govora,

Te dni smo zopet priča nekemu absurdnemu sodnemu pregonu, ki nas spominja na čase, ko je v naših krajih vladal surovi komunistični totalitarizem. Spet je zadišalo po takratnem zloglasnem 133-tem členu kazenskega zakonika s katerim se je v bivši državi ukinila svoboda govora in preganjala resnica o pravi podobi komunističnega režima. Takrat smo temu rekli verbalni delikt. Kdor je bil do režima kritičen, je pred revolucionarnimi sodišči spoznal moč diktature in njene temnice.

Toda, čeprav se čudno sliši, številna sojenja v petdesetih, pa vse tja do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, so pravzaprav napredek v primerjavi s tem, kako se je po koncu druge svetovne vojne obračunavalo z ljudmi, ki so izražali pomisleke do novih oblastnikov in njihovih metod. O tem nam priča množica skrivnih grobišč, posejana po celi Sloveniji. O tem nam priča dogajanje na Golem otoku, pričajo nam številne zgodbe o ravnanju politične tajne policije v tem mračnem obdobju naše zgodovine.

Danes, v naši domovini, v na videz svobodni suvereni državi Sloveniji, tožilstvo zopet pripravlja proces, ki diši po verbalnem deliktu. Proces, v katerem bi preganjali nekoga, ki je zagovarjal svoja stališča na način, ki ni bil ne žaljiv, ne sovražen. V našem tožilstvu se je spet pojavil pogojni refleks preganjanja ljudi, ki niso »na liniji« in niso »naši«. Gre za preverjeni recept, kako utišati drugače misleče.

To seveda ni prvi tak poskus zastraševanja. Že konec leta 2014 so svobodomiselne intelektualce iz Odbora 2014 želeli utišati zaradi kritičnih izjav, s katerimi so dvomili v kredibilnost Komisije za preprečevanje korupcije, ki je sodelovala v politični gonji zoper takratnega vodjo opozicije Janeza Janšo. Takrat so na predlog tožilstva zaslišali Vaska Simonitija, Ivana Štuheca, Franceta Cukjatija in Bernarda Brščiča, a se je na srečo lov na čarovnice končal z opustitvijo pregona omenjene četverice. Toda to je bil jasen opomin, da je vsako javno kritično razmišljanje o državnih inštitucijah, ki so in bodo stebri oblasti komunistične kontinuitete, tvegano početje in da je naša demokracija pravzaprav le videz, ki se lahko hitro spremeni v svoje nasprotje.

Postopki tožilstva v primeru preganjanja generalnega tajnika Slovenske škofovske konference, frančiškana dr. Tadeja Strehovca, nam pričajo prav o tem, kako krhka in navidezna je naša demokracija. In kako je treba biti na preži, da se nam zgodovina ne bi ponovila.

Eden od momentov tega neprestanega ponavljanja zgodovine je tudi potreba enega dela leve politike in njej podrejenih medijev, da izloči, utiša in diskvalificira katoliške intelektualce.

Ko je prejšnji totalitarni režim »ločil cerkev od države«, je pravzaprav želel doseči, da bi se popolnoma izničil kakršenkoli vpliv katoliških intelektualcev na dogajanje v družbi in politiki. Katoliški intelektualci takrat niso smeli nastopati v javnosti s svojimi stališči, razen v primeru, ko so bili »naši« in so bili sinhronizirani s komunističnimi oblastniki in Udbo. V medijih se je ustvarila lažna slika, da naj bi se duhovniki ukvarjali le s pastoralnim delom, v posle države in družbe pa naj se ne bi smeli vmešavati. Mnogi duhovniki so to v resnici sprejeli, se sprijaznili in se podredili takšnemu diktatu. In vse od takrat je nekako normalno, in to se v dominantnih slovenskih medijih pojavlja kot kakšna mantra, da je intelektualcem iz katoliških krogov skoraj prepovedano razmišljati s svojo glavo in odločno zastopati svoja stališča do družbenih in političnih pojavov.

In ko kdo iz teh krogov vendarle pokaže pogum, in da vedeti, da je demokracija – demokracija za vse in svoboda – svoboda za vse, in da vsi, ne glede na svoj poklic, imamo pravico izražati svoja mnenja, če le niso žaljiva ali nestrpna, potem se sprožijo mehanizmi diskvalifikacij, ki na koncu pripeljejo do tako absurdnih procesov, kot je ta v katerem je v vlogi obtoženega duhovnik in nadškofijski funkcionar Tadej Strehovec.

In temu se je treba upreti!

Tadej Strehovec, ne glede, ali se z vašimi stališči strinjam ali ne, ne glede, da sem prepričan, da je ob vsaki debati treba imeti pred očmi, da vsak človek v naši skupnosti mora imeti pravico, da odloča o svoji usodi, in da to pravico v njegovem imenu ne more prevzeti država ali v njenem imenu nek državni uradnik, z vsemi močmi podpiram vašo pravico do izražanja vaših stališč, podpiram vašo pravico do svobode govora, ki je ena od najvišjih vrednot človekove svobode nasploh.

Če izgubimo pravico do svobodnega izražanja misli, če izgubimo pravico do svobode govora, bomo izgubili tudi možnost dialoga, ki je nujen za napredek vsake družbe. Če izgubimo možnost biti kritični do družbenih pojavov, do politike in oblastnikov, če zdrsnemo v družbo, kjer vsi morajo misliti enako, bomo izgubili še ta žarek demokracije, ki ga je treba skrbno varovati.

Tadej Strehovec, vaša pravica do svobode govora, je vaša pravica do svobode. In vaša pravica do svobode, je danes, ko je ogrožena, postala tudi moja pravica do svobode. Branil jo bom – branil bom vašo in mojo svobodo z vsemi sredstvi, po ceno življenja. Ker brez svobode se ne da živeti. Brez svobode je življenje le privid življenja.

Vaša in moja pravica do svobode, je tudi pravica vseh nas. Pravica in imperativ celotne naše družbe. Pravica in imperativ naše domovine. Pravica in imperativ človeštva.

 

Opomba uredništva: fotogalerijo z dogodka si lahko ogledate TUKAJ.

nazaj na vrh