Brutalni zločini migrantov z Bližnjega vzhoda in Afrike se nadaljujejo! Zbudi se, Evropa! Izpostavljeno

Brutalni zločini migrantov z Bližnjega vzhoda in Afrike se nadaljujejo! Zbudi se, Evropa!

Vishofen, Nemčija. Kot po vsej državi je administracija kanclerke Merklove tja naselila migrante. Konkretneje, naselila jih je v stanovanjsko sosesko med tam živeče nemške družine. Med njimi je bila tudi gospa Tina, triinštiridesetletnica, ki se prevzela skrb za nastanjene tujce v imenu občine in postala njihova skrbnica.

Njena družina, mož in dva mladoletna sinova, je bila tujcev navajena. Nekega dne je pri njihovih vhodnih vratih pozvonilo. Matere ni bilo doma, ker je z drugimi migranti šla po nakupih. Vrata je odprl enajstletni Paul. Pred vrati je stal begunec, eden od nastanjenih prosilcev za azil, 26-letni Abdurahman iz Eritreje. Dečka je odrinil v notranjost stanovanja. Deček je izgubil ravnotežje in padel na tla, Eritrejec pa je izza pasu potegnil dolg nož in ga začel zabadati po telesu. Poskušal mu je prerezati vrat in pri tem neprestano ponavljal: »Umri, umri ...« Deček se je poskušal braniti pred nekajkrat močnejšim moškim, ubranil pa ga je družinski pes, ki je skočil na napadalca in ga ugriznil. To je deček izkoristil in zbežal iz stanovanja. Abdurahman mu je z nožem v roki sledil, a je na ulici deček pritegnil pozornost mimo vozečega avtomobila in poiskal pomoč. Storilca so aretirali in pripeljali pred sodišče. Tam se migrant ni branil, o dogodku sploh ni govoril, med sodnim procesom pa je ponavljal, da ga je Paulova mama videla, ko je vstopila v njegovo sobo, da se je nag snemal in da »ženska ne sme videti nagega muslimana, če ga vidi, se to kaznuje s smrtjo«.

Afganistanec napadel v Vidmu, Iračan v Trstu

V Vidmu v Italiji, ki je samo petdeset kilometrov od slovenske meje, so ob pol petih popoldne, ko ljudje hitijo iz službe domov, policisti patruljirali okrog železniške postaje. Tam so bili s posebnim namenom – da bi ujeli prekupčevalce, ki tam prodajajo, in uživalce, ki tam kupujejo drogo. Policisti so opazili moška, ki  sta plezala čez zid zapuščene vojašnice v bližini železniških tirov. Ker sta se jim zdela sumljiva, so jima sledili. Ustavili so Afganistanca, drugi jim je pobegnil. A tega, kar je sledilo, niso pričakovali. Med postopkom identifikacije so v daljavi zaslišali obupane krike na pomoč. Prestrašen ženski glas je prosil: »Pusti me, nočem.« Grozeči moški glas pa: »Kriči, kolikor hočeš. Itak te nihče ne sliši.« Policisti so se pognali, da bi čim prej prišli do kraja, kjer se je očitno dogajalo posilstvo. Sledili so glasovoma in v eni od sob zagledali, kot se da prebrati v policijskem zapisniku. »Mlado žensko, ki je ležala na tleh s spuščenimi hlačami do gležnjev, je s silo na tleh zadrževal moški prav tako s spuščenimi hlačami.« Ženska se je branila, kot se je lahko, a spolnega nasilja ji ni uspelo preprečiti, s svojim prihodom so ga ustavili šele policisti. Storilca, prosilca za azil, Afganistanca dvajsetih let, brez prebivališča in zaposlitve so aretirali in priprli.  

Še bliže nam, v Trstu, se je pred nekaj tedni zgodilo podobno. Sedemnajstletna dijakinja let se je po obisku koncerta v bližnjem kraju vračala domov. Ko je izstopila iz avtobusa, je zagledala na tleh ležečega moškega, ki je prosil za pomoč. Prosil jo je, da mu pomaga do njegovega bivališča, ker mu je slabo. In dekle, naivno, je priskočilo na pomoč, odšlo je z njim do dela tržaške železniške postaje, kjer skladiščijo opustele vagone, tam pa jo je moški napadel. Najprej se je je lotil s pestmi, jo tepel in grizel, ji odvzel telefon, denar in nakit, nato pa jo je zvlekel v vagon, jo prisilil, da je pila alkohol, in jo posilil. Ves čas jo je tudi tepel. Kasneje je žrtvi uspelo zbežati. Vstopila je v bližnji avtobus. Policijo so poklicala tri dekleta, ki so opazila žrtev, ki je bila v šoku, ranah in modricah. Dekle so odpeljali v bolnišnico in začeli iskati storilca. Kmalu so ga našli.  Iračan Govand Mekail, šestindvajsetletni prosilec za azil, znan policiji zaradi ropov in nasilja, je sedaj v priporu. 

V Genovi žensko najprej ugrabili, nato posiljevali

V Genovi se je zgodilo nekaj podobnega. Družbica italijanskega državljana (politično korektna oznaka; v resnici gre za migranta, ki je dobil državljanstvo v letih, ko so se državljanstva podeljevala »z lopato«) in treh Maročanov, prosilcev za azil, je svojo žrtev, žensko srednjih let, ugrabila in jo odpeljala v dom enega od njih. Tam so jo najprej pretepli, potem pa so jo, ko je zgubila moči in se ni več branila, zvezali z močnim lepilnim trakom. In tedaj se je začela grozljivka: posiljevali so jo drug za drugim, večkrat, vse dokler jim ni bilo zadosti. Potem ko ji niso več posvečali pozornosti, se je znebila lepilnega traku okrog ust in rok ter izkoristila trenutek, ko je bila sama, in poklicala policijo. Kmalu so policisti potrkali na vrata stanovanja. Četverica jo je poskušala skriti, vendar so jo policisti našli v spalnici na postelji in jo rešili. Poleg šoka, psihičnih poškodb, ki jih s seboj prinese posilstvo, celo množično posilstvo, je ženska utrpela tudi nekaj fizičnih poškodb – zlomljen ima nos in ličnico.  

Za pravoverne muslimane niso ženske vredne nič, »nevernice« pa še manj!

Ženske za pravoverne muslimane niso vredne nič. Če gre za ženske  »nevernice«, nemuslimanke, so vredne manj kot nič. Z ženskami  je dovoljeno početi vse, same nimajo nikakršnih pravic. Musliman ima po Koranu lahko štiri zakonite žene, če le lahko vse štiri vzdržuje, skrbi zanje v enaki meri za vse in vsako posebej. No, ta drugi del, da je za mnogoženstvo potreben denar, so pozabili. Sedaj mnogoženstvo izkoriščajo za to, da dobijo še več denarja od držav, ki jih gostijo. Nemčija je šla celo tako daleč, da že pripravlja predlog zakona, ki bi uzakonil mnogoženstvo kot nekaj legalnega, saj večina migrantov  živi v veri, ki to dovoljuje, celo priporoča. S tem bi pravzaprav vzpostavili dva pravna sistema v lastni državi, nacionalnega, evropskega, in takega, ki bi bil osnovan na šeriatskem pravu. Z mnogoženstvom migranti tudi goljufajo socialno državo. Muslimani v Nemčijo pripeljejo še druge žene, se z njimi poročijo v navzočnosti imama, žene potem zahtevajo socialno pomoč, vključno z dodatki, kot »samohranilke z otroki«. Ker ni uradnih zapisov o poroki, dejansko oblasti ne morejo dokazati ničesar. Kako je to videti v praksi? 49-letni Sirec na nemške državne stroške živi s svojimi štirimi ženami in 23 otroki. Ali 32-letni Sirec, ki ima »miniharem«, samo dve ženi in šest otrok, živi na državne stroške. Čeprav je po nemških zakonih poligamija prepovedana, je njemu država dovolila, da pripelje svojo drugo ženo z otroki v Nemčijo zaradi »združitve družine«. In kar je dovoljeno enemu, je dovoljeno vsem. Ahmedu je država priskrbela opremljen dom, denar, otroške dodatke, zdravstveno zavarovanje. In čeprav ima delovno dovoljenje, se je »pater familias« odločil, da ne bo delal. »Imam podporo. Dajejo nam socialno pomoč, hišo. Hvala, mama Merkel,« se je zahvalil dobrotnici, ki mu omogoča lagodno življenje na račun nemških davkoplačevalcev.  

Popolnoma neverjetno je, kako drzno in zahrbtno se počasi, a zanesljivo v Evropo prebija šeriatsko pravo. Sistem življenja, kjer ženska ne velja nič. Manj kot nič. In še bolj neverjetno je, da to spodbujajo tisti, ki svoj svetovni nazor gradijo na vrednotah progresivizma in feminizma. Za kakšen glas več na volitvah, muslimanski glasovi so dobrodošli. A vendar, kot je dejal  Waleed Al-Husseini, esejist, ustanovitelj Sveta nekdanjih muslimanov Francije, kritik, ki od znotraj dobro pozna to, proti čemur se bori: »Politiki ne razumejo, da s hranjenjem političnega islama ta raste in jih bo kmalu požrl.« 

nazaj na vrh