Bruno Volpi Lisjak za Demokracijo: Tuni so zbežali, ko so prišli Italijani spet v Trst

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Bruno Volpi Lisjak (foto: Polona Avanzo) Bruno Volpi Lisjak (foto: Polona Avanzo)

Pogovarjali smo se z Brunom Volpijem Lisjakom, avtorjem številnih knjig o slovenskem pomorstvu in ribištvu ter pobudnikom Ribiškega muzeja. Negova zadnja knjiga Tuni in Slovenci povezani skozi stoletja, bo v sežanski knjižnici danes ob 18. uri v Sloveniji prvič predstavljena. 

 

Kaj vas je pritegnilo, da ste začeli pisati o slovenskih ribičih ob tržaški obali?

Več vzrokov je. Glavni vzrok pa je, da se Slovenci v matični domovini ne zavedajo, kako ogromen potencial in vrednost ima morje:  ne samo kulturno, tudi ekonomsko. Zato sem menil, da bi bilo dobro popisati dejstva o slovenski pomorski zgodovini, da ne bi dokončno utonila v pozabo. Želel sem ugotoviti, zakaj se je zgodilo, da so Slovenci na povezanost z morjem pozabili. V prejšnjem stoletju, dokler smo živeli v stari Avstro-Ogrski, so bili Slovenci z morjem tesno povezani. Tudi naši slovenski pisatelji so stremeli k Trstu. Kot veste, je imel nekoč Trst več slovenskih prebivalcev kot Ljubljana. Potem pa se je vse končalo. Zakaj? Želim, da bi Slovenci razumeli, zakaj se je tako zgodilo. Če se razume zakaj, se lahko popravi tudi škoda, ki je nastala. Prvi vzrok je bil ta, da so italijanski iredentisti in Italija nasploh hoteli izolirati Slovence in Slovenijo od morja in ji ga odvzeti, kar se je po prvi svetovni vojni tudi zgodilo. Slovenski narod je ob tem utrpel ogromno politično in intelektualno škodo.

V svoji zadnji knjigi ste napisali, da Slovenci samomorilsko brišemo svojo zgodovino in vse, kar nam etnično pripada. Kaj ste imeli v mislih? 

Po drugi svetovni vojni se je začelo načrtno brisanje zgodovinskega spomina na vse, kar je Slovence povezovalo z morjem, ribištvom, ribjo industrijo, s pomorstvom, turizmom in z drugimi gospodarskimi dejavnostmi. Posledice tega so opazne še danes, saj se Slovenci po večini ne zavedajo, da smo pomorski narod. Zlasti mlajše generacije ne vedo, da se avtohtona slovenska obala razprostira od Trsta do izliva Timave. Po drugi svetovni vojni smo Slovenci na Tržaškem, v Furlaniji in Benečiji  upali, da bomo pridobili kaj od tega izgubljenega nazaj, ker je bila Italija konec koncev poražena. Na žalost pa se je zgodilo drugače: prva leta po vojni je Jugoslavija res še vztrajala, da bi dobila Trst in Gorico, kar se je tudi javno izražalo. Zelo konkretno: tiskale so se celo znamke, na katerih je bilo Slovensko primorje, Devin, Trst, tunolov in Istra. Velik preobrat pa se je zgodil leta 1948 zaradi spora s Stalinom. Tito se je obrnil po pomoč k Američanom in Angležem, ti so mu jo tudi obljubili pod pogojem, da se neha potegovati za naše etnično ozemlje, ki je ostalo zunaj meja Slovenije. Od tedaj dalje niso več omenjali Tržaškega primorja. 

Zapisali ste tudi, da imajo Italijani v šolskih učbenikih še vedno zemljevid, na katerem je italijanska meja še vedno pri Postojni …

Res je … Zanikanje naše obmorske zgodovine je bilo takrat vneseno tudi v zgodovinske učbenike pod pretvezo, da se ne smejo kvariti dobri odnosi z Italijo; nedopustno, neopravičljivo in ponižujoče pa je, da se to nadaljuje tudi v samostojni Sloveniji! Boleče je tudi, da so na nekaterih slovenskih zemljevidih krajevna imena na tržaški slovenski etnični obali napisana samo v italijanščini. Celo geologi in krasoslovci ne sežejo do morja, češ da to ni naše in se meja Krasa konča pri Sežani. Medtem pa je na italijanskem turističnem zemljevidu vsa Istra in Primorska do Postojne! To je tipična italijanska politika. Zato si želim, da bi se v slovenskih učbenikih vseh stopenj od osnovnih šol pa do univerze spet zapisala naša pomorska zgodovina in povezava, ki smo jo imeli z morjem. Tudi zato sem začel zbirati dokumente, raziskovati in pisati knjige. S tem sem hotel opozoriti slovensko vlado po osamosvojitvi, vendar sem naletel na nerazumljivo gluhost. Obrnil sem se na različne ustanove in celo pisal nekaterim ministrom, ti pa mi tedaj sploh niso odgovorili. Ta nezainteresiranost je glavni vzrok, da je Slovenija v tako slabem, celo kritičnem stanju, kar zadeva morje in pomorske dejavnosti.

(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh