Bojan Požar za Demokracijo: To pa za Šarca res ni bilo težko, saj mu je Prešičkovo glavo Židan prinesel dobesedno na pladnju

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Bojan Požar (foto: Polona Avanzo) Bojan Požar (foto: Polona Avanzo)

Pogovarjali smo se z Bojanom Požarjem, ki sodi med najbolj znane slovenske raziskovalne novinarje. Je lastnik in urednik zelo branega spletnega portala Pozareport.si ter voditelj in producent televizijske oddaje Faktor na TV3. Po Požarjevem razkritju dogajanja na ministrstvu za kulturo je nekdanji novinar in urednik Uroš Urbanija zapisal: »Če bi bile razmere normalne, bi @BojanPozar moral dobiti glavno medijsko nagrado za preiskovalno novinarstvo v letu 2018 in 2019, tako s strani DNS kot ZNP ... Zdi se, da v državi samo njegov medij resno opravlja vlogo psa čuvaja ...«

Gospod Požar, vlada je po dobrih štirih mesecih delovanja ostala še brez drugega ministra. Po Marku Bandelliju je bil prisiljen odstopiti še Dejan Prešiček. K temu ste s svojim portalom Požareport nedvomno najbolj prispevali prav vi. Če prav razumem, so vas na nevzdržno dogajanje na ministrstvu najprej opozorili spletni komentarji, ki so se pojavili na vašem portalu pod vašimi članki.

Na mojem portalu se je pod enim člankom pojavil komentar na to temo in moj novinarski instinkt je zazvonil. Na ministrstvo sem poslal vprašanja, hkrati pa so se začeli oglašati moji viri iz kulture. Kmalu mi je bilo jasno, da bo to še velika zgodba.

Je pa Dejan Prešiček po izbruhu afere nesporno dokazal, da je 'dvojna osebnost', da dejansko sploh ne ve, kaj je prav in kaj je narobe, in da je brez najmanjšega občutka krivde, ste zapisali ob njegovem odstopu v komentarju z naslovom »9 stvari, ki jih morate vedeti ob zamenjavi ministra Prešička: od hlinjenja Šarca do sramote SD in novega podna novinarstva!«. Mu je »stopilo v glavo« to, da je postal minister?

Gospoda Dejana Prešička prej nisem poznal, čeprav sem že pred njegovim imenovanjem za ministra prvi in edini objavil, da je Prešiček sorodnik vplivnega Matjaža Hana in da se na vrhu stranke SD gredo še čisti nepotizem. Prvič in doslej zadnjič sva namreč govorila po objavi mojega članka tisto soboto dopoldne, ko me je poklical po telefonu. Ko sva govorila, je bilo čutiti, da se mu trese glas, deloval je zelo prestrašeno, in kot pravimo, bil je manjši od makovega zrna. Mislim tudi, da se sploh ni zavedal resnosti situacije, konec koncev, en človek je umrl. Toda kasneje, ko sem začel Prešička in to zgodbo preiskovati, sem med drugim izvedel, da je bil tudi igralec, zato je čisto mogoče, da je vse zaigral oziroma hlinil strah. Zdi se mi tudi, da je bil takrat še prepričan, da bo afero politično preživel, sam pa sem vedel: toliko podobnih novinarskih zgodb je že za menoj, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo moral oditi.

Kaj pa Škoberne, ki je bil očitno poln samega sebe?

Jan Škoberne je po izbruhu afere pravzaprav kar sam dokazal, da ne bi smel postati državni sekretar na ministrstvu za kulturo. Ne samo zaradi afere, ki jih je že doživel in nekako preživel, ampak zato, ker tej specifični funkciji preprosto ni dorasel. Prosim lepo, kaj pa ima Škoberne s kulturo?! Čisto nič. Ravno obratno, kot politik deluje zelo nekulturno, infantilno. Funkcija državnega sekretarja na takšnem nivoju, kot je ministrstvo za kulturo, mu je tudi očitno preveč stopila v glavo.

Nedvomno je, kot mi je dejal znani politični komentator, dobro to, da bodo sedaj tudi državni funkcionarji bolj pazili, kako se obnašajo do svojih podrejenih …

Mogoče res, vsaj nekateri, vsaj za nekaj časa. Je pa mobing pri nas še vedno tabu, zlasti znotraj slovenske družbene elite. Tudi odnos do nežnega spola, do žensk, do sodelavk. Poglejte samo, kaj vse se dogaja za zidovi ljubljanskega Magistrata, skriva pa z omerto, strahu zaposlenih pred izgubo službe ali celo še kaj hujšega. 

(Celoten intervju z Bojanom Požarjem si preberite v novi številki Demokracije.)

nazaj na vrh