Anže Logar: Bančna luknja je tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti

Predsednik preiskovalne komisije DZ Anže Logar (SDS). (foto: Urban Cerjak) Predsednik preiskovalne komisije DZ Anže Logar (SDS). (foto: Urban Cerjak)

V predstavitvah mnenj poslanskih skupin in v razpravi so vsi skušali nekoliko omiliti odgovornost tiste vlade, del katere so ali so bili, ter večinoma osvetljevali odgovornosti drugih vlad. A skupno vsem je bilo, da je treba nedovoljene bančne prakse sankcionirati in to čim prej. Doslej sta bila namreč pravnomočno obsojena (le) dva bankirja, ki pa nista t.i. prvokategornika, saj si večina poslancev želi epilog zgodb, v katere so bili vpleteni nekdanji vodilni v NLB in Novi KBM.

 

"Šlo je za tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti," je izpostavil predsednik preiskovalne komisije DZ Anže Logar (SDS). Komisija je namreč v poročilu ugotovila, da sta nekdanji upravi teh dveh bank kazensko in odškodninsko odgovorni za slabe bančne prakse, pa tudi, da je Banka Slovenije zanemarila kreditna tveganja in da so vlade od 2004 naprej objektivno odgovorne zaradi imenovanja nadzornikov in neustreznega ukrepanja.

Ker so zunanji sodelavci preiskovalne komisije "temeljito prečesali zaslišanja prič", komisija pa je nato presodila, da so lagali, bo po njegovih besedah komisija vložila kazenske ovadbe zaradi krivega pričanja zoper bančnike Mateja Narata, Matjaža Kovačiča, Jurija Detička, Gorazda Jančarja in Andreja Hazabenta ter zoper politika, nekdanjega finančnega ministra Franca Križaniča in nekdanjega predsednika vlade Boruta Pahorja.

Komisija je zasegla prek 300.000 strani tajne bančne dokumentacije. Ker verjame, da so med njimi tudi takšni, do katerih tožilci še niso imeli dostopa, je predlagala, naj jo DZ posreduje organom pregona. To je DZ danes potrdil, saj je večina prepričana, da so slabe bančne prakse ob odgovornosti regulatorja in politike pripeljale do bančne luknje v velikosti pet milijard evrov in tako državi zaradi vloženega denarja v sanacijo, namesto v kaj drugega, prinesle izgubljeno desetletje.

Anže Logar: Bančna luknja je tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

DR. ANŽE LOGAR: Spoštovani! Pred skoraj natanko tremi leti smo tu v državnem zboru ustanovili bančno preiskovalno komisijo. Predsednik le-te sem dve leti in 10 mesecev. Naj vam osvežim besede, s katerimi ste nekateri v tej dvorani pospremili ustanovitev te komisije. Jani Möderndorfer, takrat še pod blagovno znamko Zavezništva Alenke Bratušek, nas je podučil takole: »Sam trdim, da si upam napovedati, kakšno bo vmesno ali pa dokončno poročilo, če bo sploh do tega prišlo, v kar ne verjamem. Ne bo šlo. Taka komisija ne bo dala nobenih rezultatov, zadeva je v naprej obsojena na propad. Mi pač preprosto za tako komisijo ne bomo glasovali.« Vodja poslanske skupine DeSUS gospod Jurša: »Seveda pa se nam postavlja vprašanje, predvsem zaradi tega, ker je v tem državnem zboru bilo že ustanovljeno vrsto preiskovalnih komisij in rezultatov v večini primerov ni bilo pozitivnih.« Ali gospod Han kot šef poslancev SD: »Prav zaradi številnih preteklih manevrov na političnem parketu predloga ni moč enoznačno videti kot dobronamerne akcije, ki naj zedini slovensko politiko, tako da se izogne predznaku ponovne delitve na naše in vaše.« Če k temu dodam še dejstvo, da se je v začetku delovanja komisije po koncu postavilo še Okrožno sodišče v Ljubljani, verjemite, da ni bilo enostavno.

Preiskovalna komisija je uspela zaseči preko 300.000 strani prvovrstne tajne bančne dokumentacije, ki v številnih primerih omogoča rekonstrukcijo posameznih kreditnih poslov. Verjamemo, da so med njimi tudi dokumenti, do katerih tožilci še niso imeli dostopa. Zato preiskovalna komisija med končnimi sklepi navaja tudi tega, da se kopije celotne zasežene dokumentacije posredujejo organom pregona. Imejte to v mislih tedaj, ko se odločate ali boste končno poročilo potrdili ali ne.

Preden smo se lotili preiskovanja, sem v zasebnih razgovorih s posamezniki iz bančne sfere dobival dobrohotne nasvete, češ, naj se ne zaletim preveč v to nalogo, da ne bomo mogli ničesar odkriti, ker bankirji niso bili tako neumni, da bi kršili interna pravila ali zakone, da so vedno delovali »by the book«. Pa so res?

V poročilu, ki ga danes potrjujemo, so na kar 550 straneh podrobno opisane slabe bančne prakse samo v največjih državnih bankah NLB in NKBM. Kršilo se je interna pravila, sklepe regulatorja, zakon o bančništvu, ravnalo se je malomarno na škodo banke in v korist tretjih oseb. Neumorno in brez predaha, seveda tudi na najvišji ravni. Tisti, ki ste podrobno prebrali to poročilo, danes torej veste, da bankirji niso bili zveličavni strokovnjaki, v čigar odločitve se ne dvomi, in da bančna luknja ni zgolj posledica zunanjih dejavnikov ter proste podjetniške presoje, ampak je tukaj po sredi bolj logična razlaga. Šlo je za tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti. Nekdaj spoštovani in ugledni bankirji so vse prej kot brezmadežni. So do komolca v marmeladi, nekateri med njimi do ramen in še čez.

Podrobno smo obdelali 22 konkretnih primerov bančne kriminalitete. Ob tem se upravičeno sprašujemo, kje bi bila Slovenija danes, če bi bančni rop stoletja preprečili. 5 milijard evrov, ki smo jih namenili za sanacijo bančnega sistema, predstavlja letno povprečno bruto plačo za kar 240.00 Slovencev, s tem da bi ti ljudje plačevali vse davke, prispevke pa še ustvarili dodano vrednost. Kakšen razcvet bi Slovenija doživljala dan danes, če bi ta sredstva lahko namenili v nova delovna mesta ali za ta denar bi se država lahko pa pet let odpovedala pobiranju dohodnine. Z drugimi besedami, naša bruto plača bi za pet let lahko postala skoraj neto plača, z odštetimi socialnimi prispevki, seveda. Lahko bi si privoščili več, več življenja, več storitev, več dobrin. Plačevali bi DDV in spet vračali v državni proračun. Vsi bi profitirali. Tako pa so bankirji zapravili premoženje, ne da bi državljani kaj imeli od tega, razen da smo bili oropani za desetletje razvoja. Upravičeno smo lahko jezni. To imejte v mislih, ki odločate o tem, ali na razpravo odgovornih za bančno luknjo pustimo v preteklosti ali pa naj vendarle neumorno iščemo odgovorne za bančno luknjo. Verjemite mi, da lahko po treh letih videnega ure in ure razlagam in predstavljam posamezne primere, a naj to raje počno kriminalisti.

Dovolite mi, da opozorim zgolj na nekaj primerov, sicer uradno hipotetičnih. Ste si kdaj želeli, da bi si kljub pokojnini recimo 500 evrov lahko privoščili kredit v višini milijon evrov na način, da ne bi plačevali obresti, ampak bi celoten znesek predita plus obresti odplačali šele na koncu, in da bi bila informacijska podpira pri banki takšna, da četudi ne odplačate kredita, banka ne predvideva opominjevalnega postopka, niti ne obračuna zamudnih obresti, še več, neplačilo se ne zavede ne na listu nekorektnega poslovanja ne v bančno aplikacijo, kamor se v vseh ostalih primerih zavedejo zamudniki. Če povem po domače, ko kredit zapade in ga ne odplačate, ni na to dejstvo v banki nihče posebej opozorjen. Upokojenec z 800 evri dobi milijon 600 evrov kredita. Brezposelni en milijon evrov kredita. Človek, ki je do vratu zadolžen, dobi še dodaten milijon evrov kredita.

Verjamem, da ne verjamete, ampak verjemite, tudi mi najprej nismo verjeli, a se je dogajalo predvsem takrat, ko je upravo NLB vodil Marjan Kramar. Nekaj zbranih posameznikov, vidnejših, vplivnežev iz poslovnega sveta, tudi kakšen sodelavec nekdanje obveščevalne službe bi se našel med njimi, 45 milijonov evrov luknje smo na koncu verjetno plačali davkoplačevalci.

Recimo, da ste podjetnik, da poslujete pošteno, se trudite na trgu in poskušate uspeti. Za to potrebujete tudi kakšen kredit. Drži. Bi za to ustanovili 10 fantomskih firm, da bi se zadolžili namesto vas, vaša matična firma pa bi ostala nezadolžena, četudi bi bil to vaš načrt, bi ga hitro opustili, ko bi se usedli pred obličje bankirja. Hitro bi vas spregledali, zahtevale bi zavarovanje vaše domače hiše, kakšno osebno poroštvo, pa še ženin vikend, če ga ima. A ne pri vseh. Pri, recimo, Darku Horvatu so bili standardi očitno drugačni. Omrežje skupine Aktiva – 67 podjetij smo našteli, znotraj katerih se je pretakalo 170 milijonov evrov denarja sposojenega s strani slovenskih bank. Pa me zanima, če bankirji tudi pri vas ravnajo tako? Če vam, recimo, naslednji teden zapade 5 milijonov evrov kredita, ali tudi vam vaš skrbnik iz banke pošlje prijazno e-sporočilo z naslednjo vsebino: »Spoštovani, v petek vam zapade 5 milijonov evrov kredita. Ali nameravate slučajno vrniti kredit ali naj vam pripravimo kar predlog za podaljšanje kredita? Hvala za pravočasen odgovor.« In tako 7-krat, 9-krat, 11-krat na podlagi takšnih finančnih podatkov. Družba ni razkrila naložbene politike, zadolženost se povečuje, težave pri realizaciji, sodelovanje z banke, z družbo je tvegano. In pozor, to za kredite na »bullet« osnovi, torej z odplačili obresti in glavnice na koncu v času trajanja kredita in vseh 7, 9, 11 podaljšanj, brez vsakršnih stroškov za kreditojemalca. Skratka, zastonj denar, ko pa je neodplačan na koncu, odide zadeva na DUTB in odplačamo davkoplačevalci. Si predstavljate, da bi bilo to dovoljeno vam?

Ste vedeli, da NLB družbi Zvon Ena in Zvon Dva sploh ni vodila kot povezani osebi? Enako Grep in Energoplan. Ali pa, a ste vedeli, da je glavni revizor na področju kreditnega tveganja, torej ključnega tveganja v banki v NLB, ki to delo opravlja že 20 let, brez izpita revizorja v največji državni banki? Se vam zdi predstavljivo, da pridejo interni revizorji, ki imajo med drugim mandat revizorske komisije nadzornega sveta, na pregled kreditnih map v podružnico banke v tujini, pa jih tam šefi odslovijo in rečejo, tu nimate kaj iskat, napišejo poročilo upravi nadzornemu svetu banke, pa se nikomur nič ne zgodi.

Ste vedeli, da je v NLB okoli leta 2002 nastala skovanka »komercialni interes«, ki jo najdete v dokumentih sektorja za kreditne rizike vedno takrat, ko so na podlagi finančnih podatkov prosilca za kredit odkrito odsvetovali odobritev, a so vedeli, da vodstvo banke na vsak način želi kreditirati izbrance, in je uprava potem kredite vedno odobrila ravno na osnovi tega komercialnega interesa, plačali pa smo, seveda, davkoplačevalci? Pri vseh najbolj nerazumnih odločitvah banke, ki smo jih pričevali na preiskovalni komisijo, vedno najdemo to besedno zvezo. Kriminalistom torej ne bo težko detektirati kreditnih perverzij v NLB. In še bi lahko našteval.

Zaradi naštetega in še mnogo več v preiskovalni komisiji v bistvenih ugotovitvah navajamo, da morajo uprave in kreditni odbori NLB v času Marjana Kramarja in Draška Veselinoviča ter uprava in kreditni odbori NKBM v času Matjaža Kovačiča kazensko in odškodninsko odgovarjati za škodo, ki so jo na podlagi posluževanja slabih bančnih praks povzročili nam, davkoplačevalcem Republike Slovenije. Uprava Boža Jašoviča pa je odgovorna za to, da ni pretrgala s slabimi bančnimi praksami, ampak se je v začetnem obdobju celo naslonila na kadre, ki so kopali bančno luknjo.

Stožice – projekt, kjer se srečata politika in bančni kriminal

Preidimo še na področja, kjer se z roko v roki srečata politika in bančni kriminal, projekt Stožice. Projekt, kjer smo davkoplačevalci zaradi nerazumne, nelogične in negospodarne odločitve izključno slovenskih bankirjev bili oškodovani za reci in piši 135 milijonov evrov. Tisti, ki bi morali biti jedro našega gospodarstva, torej mala in srednja podjetja, izvajalci na projektu Stožice pa še za dodatnih 30 milijonov evrov luknje. Skupaj torej preko 165 milijonov evrov škode. Gre za primer najbolj divjega izkoriščevalskega kapitalizma, ki so si ga privoščili tisti, ki prisegajo na socializem in za 1. maja na Rožniku pridigajo o potrebi po spremembi družbene ureditve. Oprostite, ampak situacija, kjer predsednik vlade klicari državne bankirje, naj pomagajo najti rešitev za nasedli projekt zato, ker mu je tako priporočil lokalni župan, je neresna, nevredna državniške politike in nesprejemljiva z vidika posledic za nas davkoplačevalce.

Banke niso ravnale kot gospodarski subjekt, ki bi zasledoval lastne poslovne interese, ampak kot izvrševalec neke politične odločitve, ki je bila sprejeta zunaj rednih okvirov odločevalskih struktur v bankah. Če bi dvorano in stadion gradili na podlagi javne investicije, bi nas stala 105 milijonov evrov, potem bi bili podizvajalci vsi poplačani, okoliš športnih objektov pa danes ne bi zevale škrbine gradbene jame, ampak urejen park. Ker pa so nekateri na bajno dragih kosilih in večerjah s cigarami in viskiji v rokah tlakovali pot k megalomanstvu, je na pogorišču tega ostala 135 plus 30 milijonov evrov globoka luknja in prezadolženi podizvajalci ter številna uničena življenja. Na to realnost se spomnite vsi politiki, posebej pa tisti, ki ste z zasebnim angažmajem omogočili, da je denar državnih bank dal krila megalomanstvu na račun podizvajalcev in davkoplačevalcev, še posebej pa imejte v glavah to takrat, ko v stožiških VIP ložah navijate za našo izbrano vrsto.

Zgolj za okus, konkretni primer, vendar želi ostati neimenovan. Vzemimo primer podjetja X, ki je izvajala dela v Stožicah, recimo, da so mu dali za 8 milijonov evrov poslov, dela ne dobi plačano, Sraka, Ogrin in Janković mu vse skozi govorijo, naj »ne skrbi, da bo že dobil plačano.« Ko mu zmanjka denarja za plače, mu na pomoč priskoči kdo drug kot banke, ki mu dajo kredit zato, da plača svoje delavce, za opravljeno delo, za katerega ne dobi plačila, naročnik del gre, ga pomirja, »saj ko bomo mi dobili denar od NLB, boš dobil celotno plačilo, odplačal boš kredit za plače zaposlenih in ostalo bo tvoje.« No, pa pride ta dan, ko NLB in druge državne banke nakažejo denar sindiciranega posojila, toda pozor, ne podizvajalcem, ampak kar na račun Grepa, ta dan proslavlja ožja ekipa Grepa z dragim kosilom v eni od prestižnih ljubljanskih restavracij. Doma finančno shirani in do vratu zadolženi podizvajalci pa tudi začutijo olajšanje, »zdaj pa bo,« si pravijo, a ni bilo, ta naš podjetnik dobi ravno toliko, da lahko poplača kredit, ki si ga je pri NLB sposodil za plačilo svojih delavcev, za kredite pri drugih bankah pa mu zmanjka. Potem dobi od Energoplana še nekaj preveč ocenjenih stanovanj po formuli »vzemi ali pa ne boš nič več dobil« in, ko si misli, da ne more iti še slabše, dobi zahtevo od vodilnih v Grepu, naj skupaj še za en milijon evrov kreditira lastnika Grepa. Si predstavljate to perverzijo? Narediš, kar so zahtevali, plačajo ti polovico, potem pa te še prisilijo, da jih kreditiraš, ampak to še ni konec, če ne dobiš plačano v celoti, ne moreš plačati svojih dobaviteljev, prisilna poravnava je neizbežna, odpuščaš svoje delavce, zraven pa gledaš, kako je en projekt uničil desetletja uspešne tradicije in tvojo prihodnost.

In potem gre projekt Stožice na slabo banko, ko nisi uspel poravnati kreditov za plače zaposlenih, ki so delali na Stožicah, ti gospodje iz slabe banke rečejo, »poglej, odkupi ta svoja stanovanja, ki smo ti jih zasegli, ti jih damo po malce nižji ceni, vzemi ali gremo na sodišče.« Stanovanja, ki si jih dobil, ker ti niso plačali, že takrat precenjena, za delo, ki si ga opravil, a ti niso plačali. Pa mi pošteno povejte, ima ta podjetnik danes lahko zaupanje v vladavino prava? Pa v družbeno pravičnost? Politiko? Poštenost državnih inštitucij? Vse tiste politične akterje, ki so agitirali za kredit pri državnih bankah?

NKBM – projekt, kjer bančniki, ki skopljejo luknjo, dobijo še nagrado

Poglejmo še en primer, sodba Višjega sodišča v Mariboru, odškodninska tožba uprava Nova kreditna banka Maribor versus nekdanja uprava pod vodstvom Matjaža Kovačiča, zaradi povzročitve škode v banki v višini preko 20 milijonov evrov. Nesporno je šlo za slabo bančno prakso, nesporno je banki nastala škoda milijonskih razsežnosti, ki smo jo na koncu krili davkoplačevalci. Okrožno sodišče v Mariboru je to potrdilo in kaj na to porečejo mariborski višji sodniki Janez Polanec, Danica Šantl Feguš in Alenka Kuzmič? Že v začetku so zapisali, da dvomijo v dokazno presojo okrožnega sodišča, zato so se te trije sodniki odločili dokazni postopek izvesti znova. Ponovno so zaslišali priče, da bi se prepričali, če sta Kovačič in Skernišakova res kriva, kaj mislite, da so ugotovili? Citiram: »Po skrbni in celoviti oceni izvedenih dokazov Višje sodišče v Mariboru protipravnosti ne ugotavlja.« Zakaj to izpostavljam? Zato, ker omenjeno sodišče to odločitev utemeljuje na enem od primerov, ki ga zelo podrobno opisujemo tudi v našem poročilu, primer Pomhold, Pominvest.

Sodišče je potrebovalo vsega štiri strani sodbe, da je dokazalo, da nekdanje vodstvo banke ni odgovorno, medtem ko smo mi potrebovali preko 40 strani poročila, v katerem zatrjujemo in dokazujemo nasprotno. Ampak velja, seveda, tisto, kar pravi sodišče. Pa poglejmo, zakaj gospod Kovačič ni odgovoren. Za sodišče je nesporno, da je protipravno vsako ravnanje, najsi bo aktivno ali pasivno, za katerega obstaja objektivno predvidljiva možnost nastanka škode. Če ti strokovna služba za kreditna tveganja, torej ključna služba za to področje pove, da je naložba tvegana in da je velika verjetnost, da ne bo poplačana, potem verjetno že lahko govorimo o utemeljenem sumu protipravnosti delovanja uprave, kajne? Mariborsko višje sodišče pravi, da v primeru gospoda Kovačiča ne. Čeprav je predstavnica te službe za rizike tako pričala tudi na sodišču – ne nazadnje je za to na kreditnem odboru glasovala proti temu kreditnemu predlogu –, a sodišče zapiše, da izpoved predstojnice za riziko, torej te, ki je glasovala proti, češ da so kreditni odbor že v preteklosti opozarjali na neustrezna zavarovanja, pač ne more biti odločilna. Po mnenju sodišča je bila, citiram, »odobritev obnove prej kratkoročnega kredita v dolgoročnega brez dvoma racionalna odločitev.« Četudi zavarovanja niso bila ustrezna, za sodišče očitno to ni problem, saj pravi citiram: »Velja poudariti, da res ni šlo za prvovrstna zavarovanja, očitno tudi za ustrezna ne, a je dejstvo, da komitent očitno boljšega zavarovanja, ki bi ga lahko ponudil banki, ni imel.« Ja, zakaj pa potem takšnemu komitentu dajemo kredit? Morda zato, ker lastnik tega podjetja sedi v nadzornem svetu taiste banke? In posledica: Priča na sodišču pove: »Če ne bi odobrili novega kredita, ampak bi šli v izterjavo, je bila izguba ocenjena na 50 %, z drugimi besedami, polovico bi pa vseeno dobili.« Sodišče zato v argumentaciji svoje odločitve zapiše: »Kreditni odbor je bil pred veliko dilemo, ali kredit glede na pozitivne prognoze gibanja svetovnih kapitalskih trgov obnoviti ali odpoklicati. V zadnjem primeru bi bilo tveganje za banko še večje.« Sprašujem se, kako je sodišče prišlo do te ugotovitve, še posebej, ker je ni dodatno obrazložilo. Zapisali so: »Banka bi s prodajo naložb, za poplačilo kredita zaradi nizkih tečajev delnic iztržila manj.« Prej sem omenil, da je priča, ki je najbolj poklicana za to oceno, rekla, da bi banka iztržila 50 %. Ker pa niso unovčili zavarovanj, ampak so podaljšali kredit, je banka iztržila – veste, koliko – natanko nič. Mi, davkoplačevalci, pa smo plačali račun 10 milijonov evrov. Kako je nič odstotkov za slovensko sodišče več kot 50 %, ne vem. No, to isto sodišče svojo argumentacijo o razbremenjeni odgovornosti Kovačičeve uprave zaključi še s stavkom: »Sicer pa je soglasje k sklenitvi tega posla dal tudi nadzorni svet.« Ne omeni pa, da sta v tem nadzornem svetu sedela dva lastnika tega podjetja – omenimo pa to v poročilu.

Sodniki Polanec, Šantelj, Feguš in Kuzmič so tako dosodili: Matjažu Kovačiču pripada nagrada za postopek na prvi stopnji, nagrada za narok v prvem sojenju plus ostali stroški, skupaj 213.354 evrov, in nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom ter nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje 211.202 evra, skupaj torej 424.500 evrov; Manji Skernišak skupaj nagrada z ostalimi stroški 375.000 evrov; Ivanu Vizjaku, ki je sedel v nadzornem svetu in izkopal 10-milijonsko luknjo, ki smo jo na koncu plačali davkoplačevalci, kot stranskemu intervenientu sodišče dosodi 374.000 evrov nagrade. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo se danes lahko smeji.

Skrajni čas je za specializirano sodišče za pregon bančne in finančne kriminalitete

Spoštovani predstavniki zakonodajne veje oblasti, sprašujem vas, ali imate zaupanje v to, da bo redno sodstvo pravično in ustrezno ter pravočasno sankcioniralo odgovorne za nastanek bančne luknje. Jaz si dovolim to izjavo, da ne. Očitno ga nimajo tudi člani preiskovalne komisije, zato med sklepi predlagamo ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne in finančne kriminalitete, smo ga že enkrat, a se ni nič zgodilo. Zadeve pa postajajo iz dneva v dan, iz sodbe v sodbo bolj resne. Glede na posledice, preresne, da bi jih pustili vnemar.

Preiskovalna komisija je na konkretnih primerih pokazala, da številne obremenilne dokaze zoper uprav NLB in NKBM obstajajo, za vse po vrsti. Zakaj še nihče ni bil obsojen? Morda zato, ker če bi obsodili enega bančnega prvokategornika, bi morali obsoditi vse. Kajti, vsi so imeli prste v marmeladi. Si predstavljate Slovenijo, v kateri na dolgoletne zaporne kazni obsodijo Marjana Kramarja, Matjaža Kovačiča, Andreja Hazabenta, Alojza Jamnika, Mateja Narata, Zakrajška, Jančarja, Mesariča, Skernišakovo? Če je odgovor ne, potem še nismo normalna država.

Kajti, na zaporne kazni v državah, v katerih velja vladavina prava, obsodijo vse, ki so dokazano kršili zakone, zato si moramo predstavljati, da se to lahko zgodi vsakemu izmed nas če bomo kršili zakone. In dokler si tega ne bomo vbili v glave in dokler tako ne bomo razmišljali, bodo nekateri lahko še naprej mirno kršili zakone. Tisti, ki se bodo povzpeli dovolj visoko po družbeni lestvici, še toliko lažje, saj si očitno niti vi ne morete predstavljati, da bi jih kdaj obsodili.

Še beseda o politični odgovornosti je pri vprašanju bančne luknje precejšnja. Vzroki so primarno na strani uprav in kreditnih odborov bank, posredno na strani nadzornikov, regulatorja ter lastnikov. Obseg posledic pa je v veliki meri posledica neustreznega in prepoznega ukrepanja v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Franca Križaniča. O tem bo razprava zagotovo še zelo podrobna v nadaljevanju, zato o tem več kasneje. Politika dela, in kdor dela, dela tudi napake. Kdor dela napake z resnimi posledicami, mora za to prevzeti odgovornost. Če tega ne stori, če se posledice ne izvršijo, se izgublja zaupanje med državljani. Skrajni čas je, da se ta spirala padajočega zaupanja preseka. S sprejetjem končnega poročila, čeprav morda ni prijazno do vas, do vašega predsednika ali do posameznikov iz vašega kroga ali pa ravno zaradi tega, lahko dokažemo, da ta sklic parlamenta zna postaviti ogledalo. To pa je tudi ključna točka, ko se lahko začne vračati zaupanje državljank in državljanov v politiko. Naša naloga je, da naredimo vse, kar je v naši moči za ta cilj. En od korakov je tudi podpora temu poročilu.

Mi smo svoje delo končali. Pokazali smo, da se da, zaslišali smo 74 prič, zasliševali smo 174 ur ali preračunano na delovne dneve, več kot mesec dni nepretrganega zasliševanja. Samo magnetogrami zaslišanj štejejo preko 3500 strani. Ob tem bi se rad zahvalil članom preiskovalne komisije za opravljeno delo, še podpredsedniku Bojanu Krajncu za korektno sobivanje in podporo pri delu preiskovalne komisije. Nekatere ugotovitve preiskovalne komisije in nekatere kazenske ovadbe imajo podlago ravno v njegovih vprašanjih pričanj pred preiskovalno komisijo. Za pripravo tega poročila smo v tihi sobi preživeli več kot 1700 ur. Če to preračunam v delovne ure našega parlamentarnega bunkerja, to pomeni več kot 420 dni oziroma 14 mesecev vsakodnevnega študiranja dokumentacije. Za vsako uro zaslišanja, torej 10 ur študiranja dokumentacije. Preiskovalna komisija je resna stvar. V tem mandatu sta to dokazala že Hanžkova in Jelkina komisija, na laž sta postavila vse nejeverne Tomaže, ki vsegliharsko izničujejo institut in pomen parlamentarne preiskave. Parlamentarna preiskava ima temelj v ustavi in tega se je treba zavedati. Nekateri se žal še ne.

Zunanji sodelavci preiskovalne komisije so temeljito prečesali zaslišanja prič. Ugotovili smo, da kljub prej omenjenemu pomenu parlamentarne preiskave nekateri očitno še vedno podcenjujejo njen pomen. Presodili smo, da so lagali. Lagali vsem na očeh. Zato bo preiskovalna komisija zoper njih vložila kazenske ovadbe, zaradi krivega pričanja in sicer zoper: Mateja Narata, Matjaža Kovačiča, Jurija Detička, Gorazda Jančarja, Andreja Hazabenta, pa tudi zoper politike Franca Križaniča in Boruta Pahorja.

Za zaključek pa še moje osebno mnenje. Dokumentacija saniranih bank bi morala postati javna. To si davkoplačevalci zaslužimo. To smo nenazadnje bili primorani plačati. Prav tako pa bi moralo postati javno pričujoče poročilo. Potem bi lahko ljudje v strnjeni obliki s povzetki dobili vpogled v to, kaj se je dogajalo v slovenskem bančnem sistemu in potem bi tudi vsak posameznik lažje ocenjeval delo sodne veje oblasti, ki ima pred seboj izjemno odgovornost – 24 % javno zaupanje vrniti na evropsko raven ali zbiti na nič. Končno poročilo je oblikovano kot naznanitev suma kaznivega dejanja za zunanjo in notranjo bančno kriminaliteto, ki jo ugotavljamo v poročilu. Če boste poročilo potrdili, bo uradno dejanje prijave sproženo. Če ne, so šla zadnja tri leta nas, članov komisije v nič. Odločite sami, v mislih pa imejte mnenje tistih, ki so vas izvolili. Vsak izmed njih je bil primoran plačati 2.500 evrov in dvomim, da je voljan plačati še kakšen cent več.

nazaj na vrh