Aleš Nose: Domobranski udarni bataljoni so bili ustanovljeni z namenom učinkovitejšega boja proti partizanom, zatrtja revolucionarnega nasilja in zavarovanja prebivalstva

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Aleš Nose (foto: Polona Avanzo) Aleš Nose (foto: Polona Avanzo)

Pogovarjali smo se z Alešem Nosetom, ki je po odmevni monografiji Domobranci, zdravo – Bog daj – Protikomunistične enote na Slovenskem 1942−1945 sedaj izdal še monumentalno knjigo z naslovom II. Udarni ali Rupnikov bataljon.

Gospod Nose, diplomirali ste iz slikarstva. Od kod pri vas tako veselje do vojaških ostalin, do ohranjanja vojaške zapuščine na Slovenskem?

Ja, res je. Diplomiral sem iz slikarstva pri profesorju akademskem slikarju Zdenku Huzjanu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Čas študija mi bo za vselej ostal v spominu, za kar so zaslužni tudi profesorji, s katerimi sem imel zelo dober, korekten in ustvarjalen odnos. Druga zgodba pa so vojaške ostaline, denimo uniforme in oprema različnih vojska na Slovenskem. Že kot študent sem se navduševal nad soško fronto in njenimi ostalinami. Prav tako sem si ogledal veliko zasebnih muzejev na to temo, med katerimi izstopa Kobariški muzej. Prehodil pa sem tudi kar nekaj terena ob Soči in po bližnjih hribih, ki jo obdajajo. Pravzaprav pa se je ta zgodba začela v rani mladosti ob gledanju vojnih filmov jugoslovanske filmske produkcije, kjer sem se sprva navduševal nad partizanskimi borci, saj je tako velevalo vsesplošno prepričanje in indoktrinacija na vsakem vogalu. Z leti pa sem nekako opazil razliko in oblikovno dovršenost nemških uniform, predvsem častniških. Tako se je porodila skrita želja, da bom nekoč imel kakšen tak vojaški eksponat. Z leti sem to uspešno realiziral in seveda, ker ena ni nobena, se je tako začela razvijati zbirateljska strast. Doprinos vsemu temu pa je bilo odlično sodelovanje z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v času, ko je bil direktor te ustanove g. dr. Iztok Durjava, ki je kot umetnostni zgodovinar videl v mojih delih kvaliteto ter mi tako omogočil samostojno razstavo likovnih del v prostorih muzeja. To sodelovanje smo tudi nadgradili z razstavo Mati Domovina Bog, ki jo je pripravila dr. Monika Kokalj Kočevar, pri kateri sem sodeloval s postavitvijo samostojne vitrine. Seveda z Muzejem novejše zgodovine in njihovimi zaposlenimi še vedno zelo odlično sodelujemo.

Zgodovinsko gledano vas zanima predvsem obdobje druge svetovne vojne in še posebej delovanje slovenskega protirevolucionarnega tabora. Zakaj? Morda zato, kar je bil desetletja blaten, zamolčan, prezrt?

Moj krog interesne sfere se je z leti nekako zožil na slovenski prostor v obdobju 1940 do 1946 pa tudi obdobje Kraljevine Jugoslavije še sodi v to sfero. Predvsem pa sem se osredotočil na del nam zelo zamolčane in prikrite zgodovine, saj so po letu 1945 pisali zgodovino samo udeleženci revolucionarnega tabora, drugo ni bilo dovoljeno, bilo je celo prepovedano. Res pa je, da so informacije o dogodkih krožile le v nekaterih krogih zgodovinske stroke, seveda neuradno. Vse drugo je bila tuja literatura, v kateri je bilo marsikaj napisanega, vendar je bila oziroma je bilo njeno posedovanje strogo prepovedano. Tako obstaja v Nuku tako imenovani fond D s prepovedano literaturo med letoma 1945 in 1991, ki je bila dostopna le nekaterim izbrancem, pa še to s posebnim dovoljenjem. Šele po osamosvojitveni vojni za Slovenijo in njeni sedaj lahko rečemo delni demokratizaciji so začele vedno hitreje prihajati informacije v širši krog ljudi. Kar nenadoma je začela vstopati v občo zavest še ena prikrita zelo drugačna zgodba, ki je dosedanjo skoraj postavila na glavo, če že ne na laž. Razblinil se mi je mit pravičnega, poštenega, močnega in lepega partizanskega borca, ki je že dosegal junaštva mitoloških zgodb antične Grčije in Rima. Na žalost pa še vedno kljub dognanjem in dokazom ter novim zgodovinskim dejstvom še vedno ostajajo častilci komunistične mitologije.

Leta 2007 ste izdali obsežno monografijo Domobranci, zdravo – Bog daj – Protikomunistične enote na Slovenskem 1942−1945, deset let kasneje pa še njeno dopolnjeno izdajo. Ob tem ste dali glavni poudarek predvsem dokumentarnemu fotografskemu gradivu, a tudi vsebinsko je knjiga nadvse zanimiva. Od kod vam vse te fotografije ljudi, ki so jih partizani, komunisti, vosovci, oznovci pobili, ali pa hoteli vsaj povsem izbrisati z obličja zemlje?

Da sem se lotil monografije Domobranci, zdravo − Bog daj, za katero še slutil nisem slutil, da bo nekoč izšla, ima delno zaslugo Muzej novejše zgodovine Slovenije, saj sem v muzejski fototeki odkril veliko fotografskega materiala na to temo. Fotografije sem preučeval, se o njih pogovarjal z ljudmi na terenu in spotoma iskal še neodkrit fotografski material. Med drugimi si je ob priliki ogledal te fotografije tudi pokojni g. Ivan Korošec in mi predlagal, da strnem fotografski material v nekakšni publikaciji. Ideja mi je bila všeč, radovednost pa še večja. Ker sem osebno pogrešal publikacijo, v kateri bi bili preprosto razloženi in pojasnjeni vzroki in posledice nastanka protikomunističnih enot ter njihovo delovanje na Slovenskem, močno podkrepljeno s fotografskim materialom, sem se odpravil v Arhiv Republike Slovenije, da poiščem arhivski material kot spremno besedilo fotografskega dela.

Vendar sem na svoje veselje v arhivu odkril ogromno še neobjavljenega materiala in tako razširil osnovno idejo o publikaciji v monografijo, za katero nekateri celo menijo, da je enciklopedija obravnavane teme. Pri svojem odkrivanju sta mi bili v pomoč med drugimi knjigi zgodovinarjev dr. Toneta Ferenca Dies irae in dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo. Prav tako je dr. Mlakar k tej monografiji prispeval uvodno besedo, k drugi, dopolnjeni izdaji pa še dr. Jože Dežman. Del objavljenega fotografskega materiala sem dobil, kot sem že omenil, v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije, večji del pa sem poiskal pri posameznikih, kar predstavlja precejšen časovni zalogaj. Vsekakor so s tem obširnim fotografskim materialom dobili pripadniki protikomunističnih enot kot vojaška skupina svojo podobo in posamezniki svoj človeški obraz in s tem zgubili demonskost, kakršno so o njih slikali pripadniki revolucionarnega tabora.

No, preden greva konkretno k vaši najnovejši knjigi II. Udarni ali Rupnikov bataljon, bi vas vprašal, zakaj je pravzaprav prišlo do nastanka protikomunističnih enot, vaških straž leta 1942. Kje vidite glavne vzroke oziroma potrebe za to?
 
Vzroki nastanka odpora proti partizanskemu gibanju so v samem delovanju partizanskih enot oziroma tako imenovane narodnoosvobodilne vojske in v ekstremnem nasilju Vosa do vseh, ki se niso strinjali s komunistično revolucijo, za katero so se z okupacijo začele izredne razmere, ki so bile potrebne za izvedbo revolucije pod krinko narodnoosvobodilnega boja, oziroma je niso podpirali. Revolucija za svoj obstoj in delovanje organsko potrebuje svojega nasprotnika, in če ga ni, si ga sama ustvari.

Bi se protikomunistične enote lahko izognile uničenju, ki so ga doživele septembra 1943 na Turjaku, Grčaricah in drugje?

Protikomunistične enote slovenski četniki in pripadniki vaške straže so se v začetku septembra reorganizirali in preimenovali v Slovensko narodno vojsko. Po kapitulaciji Italije je bilo na strani protikomunističnega tabora narejenih kar nekaj bistvenih napak. Tisti čas je bilo veliko govora o izkrcanju zaveznikov v severnem Jadranu, vendar do realizacije ni prišlo, saj se je Tito temu uprl. Prepričan je bil, da če pride do izkrcanja zaveznikov na obali Jadranskega morja, mu nikakor ne bo uspelo izvesti revolucije in prevzeti oblasti. Protikomunistični tabor pa si je to želel in upal, da do tega dejanja pride.

Tito je šel v svojih načrtih izvedbe revolucije celo tako daleč, da je bil pripravljen, če bi do tega prišlo, na direktno sodelovanje z nemškim okupatorjem, samo da bi preprečil izkrcanje zaveznikov na Jadranu. V zraku pa je bilo tudi mogoče sodelovanje med partizani in protikomunističnimi borci v boju proti Nemcem, vendar so se partizani precej močno okrepili z italijanskim orožjem, tako lahkim pehotnim kot tudi težkim – artilerijskim. Nekaj Italijanov je celo stopilo v partizanske vrste, med njimi so bili poglavitni italijanski topničarji, ki so v nadaljnjem obračunavanju s protirevolucionarnimi enotami JVvD in z vaškimi stražami oziroma Slovensko narodno vojsko odigrali pomembno vlogo obleganja utrjenih postojank. Možnost sodelovanja s protikomunističnim taborom je bila ob taki ognjeni partizanski moči samo še utvara protikomunističnega tabora.

Njihove vojaške enote so se takrat zbrale v Grčaricah in na Turjaku …

Dolenjski ali Centralni četniški odred v sklopu JVvD se je ustavil v Grčaricah, severozahodno od Kočevja. Vas je imela slab strateški položaj, saj je bila obdana z gozdovi in višinskimi točkami, ki omogočajo napadalcu pregleden položaj nad nižino. Odred se je v Grčaricah začel utrjevati. Pravzaprav je ta kraj odredil major Karel Novak, ki je bil v dogovoru z generalštabnim majorjem Slavkom Bjelajcem, ki je poveljeval Liškemu četniškemu odredu. Ta je Novaku obljubil pomoč 300 mož, za katere je celo prosil generala Mihailovića. Skupina srbskih četnikov liškega odreda se je premaknila iz Srpskih Moravic ob Kolpi proti Grčaricam. Med potjo so zvedeli za italijansko kapitulacijo in se vrnili na izhodiščno točko. Tako je Dolenjski četniški odred ostal brez prepotrebne pomoči, ki jo je pričakoval, in to je bilo zanj usodno. Ob koncu boja se je partizanom vdalo 171 četnikov, padlo jih je 11, med njimi poveljnik Milan Krajnc, bilo je 17 ranjenih, med njimi hudo ranjen prvi poveljnik major Danilo Koprivica, ki si je ob vdaji vzel življenje. Večino zajetih četnikov so partizani postrelili brez sodnega procesa pri Mozlju. Dvanajst so jih na kočevskem procesu obsodili na smrt.

Kako pa je potekala zadeva na Turjaku?

V začetku septembra 1943 so se tudi pripadniki vaških straž ali MVAC skoncentirali na območju Turjaka. Ukaz o tej koncentraciji je izdal polkovnik Ernest Peterlin – Logar. Grad Turjak pa so izbrali za postojanko. Iz Orel se je tja premaknil tudi Planinski četniški odred pod poveljstvom stotnika Albina Cerkvenika – Triglava s 50 do 60 mož. Enote vaških straž, zbrane v Velikih Laščah, naj bi bile celo branile cesto pri Turjaku pred eventualnim premikom Nemcev v smeri Velikih Lašč. Kljub vedenju o Grčaricah so še vedno gojili upanje na skupen nastop s partizani proti Nemcem.

V primerjavi z Grčaricami je imel Turjak nekaj taktičnih prednosti, saj je omogočal posredovanje v smeri proti Ribnici, Grosupljemu in Dobrepolju ali celo umik v Ljubljano. Močne partizanske sile so s pomočjo italijanskega topništva začele 13. septembra 1943 obstreljevati grad. Napadalci so turjaške branilce pozivali k vdaji in vsem obljubljali amnestijo. Pred vdajo so branilci Turjaka prisegli, da se bodo vsi, ki se rešijo, znova bojevali proti komunizmu, če bodo partizani prelomili dano obljubo o amnestiji. 19. septembra so se branilci vdali. Po vdaji so partizani pobili 28 ranjencev, v Velikih Laščah pa 9 častnikov. 21. septembra so v Jamnikovem gozdu ustrelili še 50 stražarjev, 50 pa so jih spustili. Večino, 279, ki so jih poslali v Kočevje v delovni bataljon, so likvidirali. 315 vaških stražarjev so odpeljali v Ribnico in Kočevje ter jih pobili v Mozlju in Jelendolu. Vaški stražarji, ki so bili na Zapotoku, pa so se že 15. septembra umaknili v Ljubljano. Uničenje Grčaric in Turjaka so bistveno pripomogli k prepričanju, da se mora samoobramba pred komunističnim nasiljem in terorjem nadaljevati tudi pod nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine.

Drugače je bilo v novomeškem okrožju. Tu je vodstvo vaških straž, ki so se zbrale v Novem mestu, prevzel stotnik Vuk Rupnik. Ob kapitulaciji Italije so se Italijani pogajali s partizani. To je osebno doživel tudi stotnik Rupnik. Partizani so od Italijanov zahtevali, da ob umiku predajo pripadnike VS. Vuk Rupnik je ob umiku italijanske kolone, ki ji je sledil na koncu, zamenjal smer in se odpravil v Zameško. Tako mu je uspelo rešiti glavnino pripadnikov vaških straž iz novomeškega okrožja. Če ne bi bilo slabih odločitev, oziroma bi bilo vodstvo bolj enotno, bi se lahko rešilo več protikomunističnih borcev.

Nedvomno je dogajanje po kapitulaciji Italije potrebo po protikomunističnih enotah še okrepilo! Kako je pravzaprav prišlo do ustanovitve Slovenskega domobranstva?

Slovenska domobranska legija se je nekako sočasno ustanovila v Ljubljani iz zapotoških vaških stražarjev in pripadnikov Ljubljanske meščanske straže ter v Novem mestu iz mož, ki jih je prek Zameška pripeljal nazaj v Novo mesto Vuk Rupnik. Predvsem pa je imel zasluge za ustanovitev Slovenskega domobranstva general Leon Rupnik. Nemci so ob prihodu VS iz Zapotoka v Ljubljano le-te razorožili in jih hoteli poslati v ujetništvo. Zaradi posredovanja generala Leona Rupnika pri generalu Erwinu Rösenerju se to ni zgodilo, tako da so bili vsi vključeni v novonastalo protikomunistično enoto, imenovano Slovenska domobranska legija.


Marija Kogovšek, mama Janeza Zorca, pripenja šopek na prsi generalu Rupniku

V knjigi II. Udarni ali Rupnikov bataljon podrobno pišete o tem bataljonu, ki je bil strah in trepet partizanskih enot, se pravi komunistov. Zakaj, s kakšnim namenom je bil pravzaprav ustanovljen?
Domobranski udarni bataljoni so bili ustanovljeni z namenom učinkovitejšega boja proti partizanom, za zatrtje revolucionarnega nasilja in zavarovanja prebivalstva, saj posadne čete ali postojanke ob svojem nastanku niso bile dovolj močne in so še vedno imele nekakšen značaj vaških straž. Tako je udarni bataljon z Rakeka operiral in se taktično povezoval s posadnimi četami na Notranjskem in z drugimi udarnimi bataljoni na Dolenjskem. Potreba za njegov nastanek je bilo že dejstvo, da so na Notranjskem do ustanovitve bataljona 16. maja 1944 partizanske enote ubile vsaj 320 oseb, pretežno civilistov, vaških stražarjev, nekaj partizanov in domobrancev.

Katere domobranske enote pa so bile vanj vključene?

II. udarni ali Rupnikov bataljon so sestavljale 17., 47., 48. in 2. težka četa. V okviru težke čete je bil tudi pionirski vod. V začetku leta 1945 pa je iz Borovnice prišla v bataljon še 4. četa.

V posebnem poglavju knjige pišete o domobranski taktiki. Kaj je bilo zanjo značilno?

Kot sem že omenil, je bila taktika vaških straž in začetnih domobranskih postojank samo obrambna, defenzivna torej. Udarni bataljon bi imel poleg obrambe predvsem ofenzivi značaj s hitrim prikritim premikom, močno ognjeno močjo, ki bi temeljila na dobro izurjenih borcih. Partizani so predvsem izvajali trajnejšo obkolitveno taktiko do izčrpanja branilcev. Seveda samo v primerih, ko so napadali protikomunistične oddelke oziroma postojanke. Z ustanovitvijo udarnih bataljonov preidejo domobranci iz pretežno obrambne drže v ofenzivno. To pomeni, da so prevzeli pobudo v spopadih v svoje roke. Usvojili in prevzeli so tudi partizansko taktiko bojevanja. Primer: “V primeru da manjša domobranska skupina naleti na partizansko skupino iste ali manjše moči, jo mora takoj napasti in uničiti. Če pa naleti na večje in močnejše enote, jih energično napade na najslabši točki in se hitro umakne.” Z novo taktiko bojevanja so zelo močno okrnili delovanje partizanskih enot.

T. i. Rupnikovega bataljona pa ne bi bilo brez njegovega najbolj prepoznavnega poveljnika majorja Vuka Rupnika. Nedvomno je šlo za zelo sposobnega vojaškega poveljnika. Je bila to tudi posledica dejstva, da je bil že njegov oče Leon Rupnik častnik?

Domobranski bataljon je na Rakeku že obstajal pod poveljstvom majorja Lehmana in šele s prihodom stotnika Vuka Rupnika kot poveljnika “W” bataljona je ta postal znan kot “Rupnikov bataljon”. Tako je bil kljub vsem preimenovanjem, tudi ko mu Rupnik ni več poveljeval, znan kot Rupnikov bataljon.

Glede na to, da je bil general Leon Rupnik za časa Kraljevine Jugoslavije divizijski general, sta se za ta vojaški poklic odločila tudi njegova sinova Vuk in Evgen. Vuk se je odločil za planince, Evgen pa za letalstvo. Med vojno se je Evgen pridružil JVvD oziroma četnikom. Vuk Rupnik je bil zelo sposoben častnik, podrejeni so mu sledili in ga imeli radi. Njegova beseda je nekaj veljala. Z njegovim prihodom na čelo bataljona so se vidno začeli vrstiti uspehi v boju s partizani. Za svoje neuspehe pa so partizani krivili vse druge, le sebe in svojega častniškega kadra ne. Recimo na Pikovniku 5. septembra 1944 so domobranci prepodili partizane, potem so partizani iskali primeren izgovor in opravičilo za svojo nesposobnost v tem, “da so bili domobranci pijani in divje ter brezglavo jurišali na njihove položaje“. Največkrat uporabljeni izgovor pa je bil, da so bili izdani.

So pa komunisti tako kot njegovega očeta tudi njega skušali ubiti. V knjigi opisujete, kako so mu večkrat pripravili zasedo …

Nedvomno so partizani upali in si želeli, da bi napadli stotnika Vuka Rupnika iz zasede in ga ubili. Seveda bi uspešnemu strelcu pripadala vsa čast in slava. Mogoče bi ga celo oklicali za narodnega heroja. Ta dogodek opisuje v svoji knjigi “V boju za svobodo” Jože Simšič – Jelen, ki je bil v VDV. Avtorja knjige “Zaščita in boj za svobodo” sta povzela dogodek, ki ga je opisal Jože Simšič – Jelen v svoji knjigi, ga malce oklestila in ga postavila v september 1944. Koliko je v tem resnice, ne vem. Zgodba pa je zelo dobra.

Vaša knjiga je izredno zanimiva, saj natančno po mesecih opisujete boje bataljona s partizani. Se pravi, da s tem odlično dopolnjujete svojo prejšnjo knjigo in knjigo dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943−1945, kjer je bil glavni poudarek na vzrokih za nastanek Slovenskega domobranstva, njegovi organizaciji, delovanju in tragičnem koncu.
Knjiga temelji na različnih virih in je skupek arhivskega materiala iz Arhiva Republike Slovenije, vseh mogočih pisnih že objavljenih publikacij, člankov, pričevanj in spominov v literaturi povojne slovenske emigracije, kot sta recimo Tabor in Vestnik, ter člankov, objavljenih v reviji Zaveza. V knjigi so tudi različni neobjavljeni rokopisi, tipkopisi spominov pripadnikov Rupnikovega bataljona ter dnevniških zapisi in pisma udeležencev obravnavanega zgodovinskega trenutka. Knjiga je pisana dialoško in kronološko, saj temelji na poročilih II. udarnega bataljona in njegovih čet. Prav tako so vzporedno objavljena tudi partizanska poročila in opisi dogodkov iz partizanske literature.

Kako “konkurenčen” v vojaškem smislu pa je bil Rupnikov bataljon partizanskim enotam?

Generalno gledano tako rekoč v času svojega delovanja ni imel primerne konkurence. Lahko trdimo, da resnega poraza s strani partizanskih enot ni utrpel. Najhujše izgube bataljona so bile ob pohodu v Belo krajino, kjer je imel v spopadu s I. in IV. domobranskim bataljonom pri Miklarjih šest mrtvih in šest ranjenih, ter ob vračanju proti Kočevju, kjer so jih napadli partizani, še deset mrtvih in dva ranjena, skupno torej 16 mrtvih. Ob popisu vojakov Rupnikovega bataljona je razvidno, da je bilo v času delovanja bataljona 45 mrtvih.

Bi pri tem izpostavili kakšno bitko?

Dne 17. oktobra 1944 je II. bataljon presenetil borce 4. bataljona Roma Orfeo 8. Levstikove brigade, ki so bili na položajih na Velikem in Malem Korinju ter Boveljski gori. Že prvi dan je bilo ubitih 28 borcev, v naslednjih dneh pa še pet borcev tega italijanskega partizanskega bataljona Roma Orfeo oziroma 4. bataljona 8. Levstikove brigade. Izgube II. bataljona so bile 1 mrtev in 3 ranjeni. Poveljnik 4. bataljona Roma Orfeo 8. Levstikove brigade Giovanni Paparazzo – Roma in namestnik politkomisarja Giordano Tomasich sta v poročilu navajala, da je bil razlog za neuspeh 17. oktobra 1944 ta, da so bili domobranci že pred njihovim prihodom v Korinj, skriti po hišah.

Na predstavitvi knjige v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ste govorili tudi o dveh partizanskih spomenikih, ki imata lažna napisa in se navezujeta na Rupnikov bataljon. Lahko nekaj poveste o teh dveh mitskih partizanskih lažeh?

Ob domobranskem napadu na Belo krajino je prišlo s strani domobranskih enot do neljube napake in so se na poti proti Beli krajini med seboj spopadli, nato pa nadaljevali pot proti Črnomlju, kjer so izvajali akcije. Ob vračanju proti Kočevju 15. 11. 1944 je del, predvsem kamioni z ranjenci, na Hribu pri Koprivniku naletel na partizansko zasedo, ki je napadla vozila z ranjenci. Napadli so: 8. Levstikova in 10. Ljubljanska brigada ter Jurišni bataljon 18. divizije. Ta dogodek so partizani spremenili v mitološko zmago nad domobranskimi bataljoni, kar izpričuje tudi partizanski spomenik na Hribu pri Koprivniku, ki je bil kasneje obnovljen.

Na prvotnem spomeniku pa je pisalo: “Na tem mestu je dne 14. 12. 1944 8. slovenska narodnoosvobodilna brigada in jurišni bataljon 18. div. uničil belogardistični Rupnikov bataljon, okrepljen z nemškimi oddelki.” Prvotno besedilo je bilo zamenjano v soglasju z odborom 18. divizije, saj prvotno ni ustrezno opisalo dogodkov. Seveda so se zmotili pri datumu in zmago premalo napihnili. Na novem spomeniku pa sedaj piše: “Dne 15. 11. 1944 so na tem območju 8. SNOUB in 10. SNOUB ter Jurišni bataljon 18. divizije popolnoma porazili I., II. in IV. udarni bataljon Slovenskih domobrancev ter dele 14. Polizei regimenta, posadne čete slovenskega domobranstva iz Kočevja, Ribnice, Velikih Lašč ter SS policijsko šolo za protigverilsko vojskovanje iz Stične. Odbor 18. divizije.”

Seveda je napis zavajajoč. Že samo iz dejstva, da je bataljon polnoštevilčno štel okoli 650 mož in da je bilo na pohodu v Belo krajino vključenih 397 mož bataljona, to ni cel bataljon, kaj šele ob izgubi v akciji na Belo krajino, ki je bila 16 mrtvih in 8 ranjenih mož bataljona. Bataljon je imel v okviru ofenzive proti partizanom 14. 9. 1944 nalogo čiščenja terena na območju med Idrijo in državno mejo na črti Ravne Sovra–Vrsnik–Srnjak–Korita) in 15. 9. 1944 ostati na zavzetih položajih in držati zaporno linijo. Glede na to, da je imel Rupnikov bataljon pri tej akciji samo boj pri vasi Gore in na Marutniku k. 892, ki je oddaljen približno 6 km zračne linije od Mrzlega vrha oziroma Sivke, kasneje pa je del bataljona držal zaporno črto na Vrsniku, del pa je bil v rezervi pri Govejku, lahko zagotovo trdimo, da pri nadaljnjih bojih na prostoru Praprotnega Brda, v okolici Sivke in Mrzlega vrha II. bataljon z Rakeka ni sodeloval.

Tako je nekako nelogično, da stoji na Mrzlem vrhu k. 987–Sivka, k. 1008 partizanski spomenik, na katerem piše: “Na tem mestu je 15. 9. 1944 SNOB F. Prešerna porazila Rupnikov jurišni bataljon.” Iz dokumentov je razvidno, da je imel bataljon samo 2 ranjena.

Ob koncu vojne pa je II. udarni oziroma Rupnikov bataljon postal del Slovenske narodne vojske. Kako je bila sestavljena Slovenska narodna vojska?

V sestavi Slovenske narodne vojske sta bili Ljubljanska in Gorska divizija ter Primorski in Dravski odred. V sestavi Ljubljanske divizije so bili I. polk, poveljeval mu je podpolkovnik Friderik Lehman, II. polk, poveljeval mu je podpolkovnik Vuk Rupnik, III. polk, poveljeval mu je podpolkovnik Emil Cof, in IV. polk, poveljeval mu je podpolkovnik Miroljub Stamenković. V sestavu II. brigade SNV oz. polka so bili: V. bataljon (II. bat. – Rupnikov), preimenovan v 10. bataljon, poveljnik kapetan I. razreda Ivan Rihar – Ice, II. bataljon (IV. bat. – Meničaninov), preimenovan v 13. bataljon, poveljnik kapetan II. razreda Radko Šušteršič, polbataljon novomeške skupine, imenovan 16. bataljon, poveljnik kapetan I. razreda Leopold Tomica, težka četa, poveljnik nadporočnik Miroslav Seibitz. Prek Karavank sta se umikali Ljubljanska in Gorska divizija SNV.

Zadnjo bitko je Rupnikov bataljon dobil že po uradnem koncu vojne na Dravi pri Borovljah. Nedvomno je bila to pomembna vojaška zmaga za protikomunistični tabor, ki se je bil prisiljen ob koncu vojne umakniti iz Slovenije. Domobranska zmaga ob preboju dravskega mostu na Koroškem je precejšnja sramota za partizanske borce. Pravzaprav so zadnjo bitko dobili domobranci. Tu je imel ključno vlogo med drugimi Rupnikov bataljon v sklopu II. brigade Ljubljanske divizije SNV (Slovenske narodne vojske) v okviru Jugoslovanske vojske v domovini.

Lahko še na kratko opišete žalostno usodo častnikov in vojakov Rupnikovega bataljona, ki je v veliki meri delil usodo celotnega Slovenskega domobranstva oziroma Slovenske narodne vojske?

Krutost in maščevalnost, ki so jo izkazovali partizani nad vojaki in častniki Rupnikovega bataljona, mogoče delno izvira tudi iz osramočenosti ob zadnji bitki, pa tudi iz dejstva, da so pred njimi večkrat kazali pete. Tako je večji del borcev Rupnikovega bataljona dočakal svoj konec v komunističnem koncentracijskem taborišču Teharje in Barbarinem rovu v Hudi jami.

In še za konec. Kaj je po vašem mnenju še posebej velika dodana vrednost vaše knjige? Zakaj jo je vredno kupiti in brati?

Dobrodošla dopolnitev knjige je tudi seznam vojakov Rupnikovega bataljona. Nekaj spodbude mi je dal seznam, ki ga je objavil na svoji spletni strani Roman Leljak, vendar to ni seznam Rupnikovega bataljona, temveč čete, ki ji je poveljeval za časa svojega služenja v planinskih enotah Kraljeve jugoslovanske vojske. Posebno vrednost dajejo knjigi fotografije kot rezultat terenskega dela in fotografije iz fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Večji del njih je tudi prvič objavljen. V knjigi je zbranih tudi nekaj usod preživelih, spektakularnih pobegov iz taborišča in vlaka. Vsekakor pa je knjiga opremljena z bogatim fotografskim materialom, katerega večji del je prvič objavljen.

Demokracija

Knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon lahko naročite TUKAJ.

 

 

nazaj na vrh