Alain de Benoist v intervjuju za novo Demokracijo: Evropska zgradba, ki je zbujala največje upe, je ta čas povsem blokirana!

  • Napisal  Andrej Sekulović
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: osebni arhiv intervjuvanca foto: osebni arhiv intervjuvanca

Pogovarjali smo se s znanim francoskim intelektualcem Alainom de Benoistom, ki je na Sorbonni študiral pravo, filozofijo, sociologijo in zgodovino religij. Leta 1968 je bil eden glavnih ustanoviteljev združenja GRECE in velja za enega glavnih predstavnikov idej t. i. Nove desnice, čeprav, kot sam pravi, ni nikoli preveč cenil te oznake.

Ste eden od ustanoviteljev think tanka GRECE (Groupement de recherche et d'études pour la civilisation européenne ali Združenje za raziskave in študije evropske civilizacije), iz katerega se je razvila tudi idejna šola Francoske nove desnice. Nam lahko na kratko predstavite zgodovino tega think tanka in poveste, kateri avtorji so najbolj navdihnili njegovo ustanovitev?

Idejna šola, ki so jo v medijih od leta 1979 naprej poimenovali Nova desnica (ND) − gre za oznako, ki je zaradi dvoumnosti nikoli nisem preveč cenil −, je bila ustanovljena konec leta 1967. Njeni začetniki so bili študentje, ki so se zavedeli, da so se stvari začele spreminjati in da je nastopil čas, ko je treba brez predsodkov in zastarelih referenc znova premisliti elemente, ki bi lahko bili sestavni del nekega načrta sveta, prilagojenega razmeram našega časa. Avtorji, na katere smo se takrat najbolj sklicevali, so bili na primer Jules Monnerot, Carl Schmitt, Julien Freund, Konrad Lorenz, Jean Baudrillard, Nietzsche, Prudhon, Georges Sorel, Hannah Arendt, Heidegger in drugi.

Katere so glavne ideje Nove desnice in katere od vaših knjig bi priporočili tistim našim bralcem, ki bi radi izvedeli kaj več o teh idejah?

Na takšno vprašanje je težko odgovoriti z nekaj besedami. Ideje Nove desnice so bile v času več kot pol stoletja od nastanka predstavljene na več tisoč straneh v knjigah in revijah. Prav tako so se v daljšem časovnem obdobju še naprej razvijale. Vedno več poudarka pa smo namenjali tudi družboslovju. Dober uvod v te ideje lahko najdete v moji knjigi Critiques – Théoriques, ki je izšla leta 2003 pri založbi L’Âge d’Homme, kakor tudi v Manifestu za evropski preporod, ki sva ga napisala skupaj s Charlesom Champetierjem. Poleg tega sem avtor več kot 110 knjig, 2000 člankov in 750 intervjujev. Gre torej za znatno količino. Prav tako lahko najdete številne povzetke omenjenih idej na spletni strani Association des Amis d’Alain de Benoist (Društvo prijateljev Alaina de Benoista).

Kakšno je vaše mnenje o današnjih identitarnih gibanjih po Evropi, ki se velikokrat sklicujejo prav na ideje Nove desnice?

Z nakolnjenostjo opazujem večino identitarnih gibanj, vendar sem mnenja, da imajo glede koncepta identitete, ki je sicer zelo kompleksen, vse prevečkrat le posplošene ideje. Identiteta ni enodimenzionalna, ampak ima več vidikov: tako imamo lingvistično, filozofsko ali versko, etnokultrurno, poklicno, seksualno identiteto, identiteto prepričanja itn. Vsi ti vidiki se med seboj bolj ali manj uspešno razlikujejo, vsekakor pa jim ne pripisujemo enake pomembnosti. Nekateri se nam zdijo pomembnejši od drugih. Oni pa v nas spodbujajo naše zaveze in solidarnost. Te pa ne bodo nujno enake pri različnih posameznikih, ki vendar imajo veliko skupnega. Zelo dobro se zavedam, da »identitarci«  najviše cenijo prav nacionalno identiteto, kulturno ali civilizacijsko identiteto. Vendar to ne predstavlja rešitve problema, saj je prav tako treba reči, kaj sestavlja to identiteto, ki ima lahko zelo različne, včasih celo nasprotujoče si pomene.

Če pa po drugi strani resnično želimo braniti evropsko identiteto, nam to na primer prav nič ne pove, kateri filozoski struji se moramo priključiti, kakšno vrsto družbe bi morali ustvariti, kakšno obliko vladavine bi morali sprejeti, kakšen ekonomski sistem bi si morali prizadevati zgraditi. Razlog za to je preprost: Evropa je v svoji preteklosti sama vse iznašla. Tu so se rodile najbolj nasprotujoče si filozofske smeri, prav tako tudi gospodarski in politični sistemi. Koncept identitete sam po sebi ni naperjen proti nobenemu posebnemu političnemu ali filozofskemu sistemu. Navsezadnje ni dovolj, če samo ohranjamo in prenašamo dediščino svojih prednikov, treba je posredovati tudi njihovo sposobnost delovanja, ki so jo tako dobro pokazali v svojem času. Gre pravzaprav za dejanja, ki oblikujejo ljudi. Pri identiteti v končni fazi ne gre toliko za to, kaj posameznik je, ampak bolj za to, kaj vsakdo naredi iz svojega bistva.

Celoten intervju si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh